Kolumna Dejana Vodovnika: Kdo pa so ti mladi fantje?

Na prvem radijskem programu nacionalnega radia – Radio Slovenija, da ne bo pomote – je vsako nedeljo oddaja čestitke in pozdravi. Na sporedu je od 11.00 do 13.00, razdeljena pa na dva dela – 1. del od 11.05 do 12.00, 2. pa od 12.10 do 13.00. Čestitke in pozdravi so brezplačni.

Radio v kuhinji je vseskozi prižgan. Nekaj malega zaradi poročil, malo več pa zaradi glasbe.

V zadnjem času se zdi, da vse več poslušalcev, ki želijo čestitati in pozdravljati, kot glasbeno željo naroči partizanske pesmi. No, poleg kakšne, v kateri zapoje Alfi Nipič.


S partizanskimi pesmimi je povezan tudi Vinko Bitenc. Zadnje dni julija davnega leta 1956 je umrl v Zagrebu. Bil je slovenski pisatelj, pesnik, dramatik in esperantist. Pisati je začel med prvo svetovno vojno, ustvarjalni vrhunec pa dosegel v tridesetih letih preteklega stoletja. Objavljal je v otroških listih Zvonček, Mlado jutro, Mladi Slovenec ... in Naš dan, ki ga je tudi urejal. Po vojni je sodeloval z različnimi revijami in pisal radijske igre. Med najbolj znanimi deli sta lirična pravljica Zlati čeveljčki ter roman za odrasle Sončne pege. Govoril je šest tujih jezikov in esperanto, v katerega je prevajal slovenske narodne in partizanske pesmi.
V teh časih, se zdi, je treba biti prav posebno hraber, da predvajaš partizanske pesmi. Minili so časi, ko so ljudje izobešali rdeče zastave, postavljali mlaje in peli borbene pesmi. Vse prevečkrat je namreč slišati: »Daj te partizanske pesmi bolj potiho, da ne sliši kateri od sosedov …«

Ne spomnim se, kdo mi je to pravil, sem si pa zapomnil, da je po slovenski osamosvojitvi, ko so vsi postali maršali, že pokojni pesnik Ivan Volarič Feo ustvarjal kombinacije kot Trg Leona Rupnika ali Domobranska cesta. S prijateljem hipijem Vilijem sta ob dnevu vstaje 22. julija prirejala Banditenmiting, kar je bil prevod za partizansko proslavo, in sredi Kobarida vrtela partizanske koračnice.

Partizanske pesmi so bile po razpadu Jugoslavije odmaknjene na rob javnega prostora kot ideološko kontaminirani, formalizirani glasbeni žanr – konstrukt komunističnega režima, brez pravega družbenega pomena in potenciala, mi je pred časom v pogovoru za Nedeljske novice povedala etnomuzikologinja Ana Hofman.

Povedala je tudi, da lahko partizanske pesmi še vedno mobilizirajo širše množice – predvsem v zvezi s socialnimi in delavskimi pravicami, privatizacijo in tudi korupcijo političnih elit. »Tudi na globalni ravni smo priče oživljanja t. i. globalnega socialističnega repertoarja in pesmi, kot so Bella ciao, Bandiera rossa, El Pueblo Unido. Te kažejo na pomembnost sklicevanja na glasbeno preteklost kot način političnega udejstvovanja in tudi na potencial reaktualizacije revolucionarnih idej in vrednot v neoliberalizmu,« še doda etnomuzikologinja.

Woodstock, sloviti glasbeni festival, je postal označevalec nekega časa, enako velja za punk. Pred leti je Pevski zbor Pinko Tomažič iz Trsta v Stožice privabil na desettisoče ljudi, pevke zbora Kombinat so bile nekaj časa pravcati hit v državi. Zdaj se pojavljajo predlogi, da bi na seznam zakladnice Unesca vpisali tudi za številne eno najlepših partizanskih pesmi Partizan, odpelji me proč … (Bella ciao).

Bi Slovenija oz. slovenska aktualna politika podprla takšno zamisel? Odgovor sem iskal ob poslušanju zadnjih zvokov pesmi Kdo pa so ti mladi fantje … »Bojim se, da to ni mogoče,« sem si odgovoril, »je Hrvaška, kjer so partizanske pesmi v celoti izginile iz uradnega repertoarja, in sicer zaradi povezanosti s komunistično in jugoslovansko preteklostjo, nevarno preblizu Slovenije, ki postaja tudi na glasbenem področju predsoba Hrvaške …«