NA EKS
Kolumna Dejana Vodovnika: Klub in hostese
Papirje je treba le še podpisati pred objektivom kamere ali fotoaparata, hostese so že zdavnaj na rednih delovnih mestih, čistilke pa so počistile tisto, kar je za nočjo ostalo.
Odpri galerijo
Dobra hrana, izvrstna pijača ... FOTO: K. E.
Nedavno prijetje več oseb zaradi suma gospodarskega kriminala in korupcije, med katerimi je tudi predsednik uprave javnega podjetja za distribucijo nafte Dragan Kovačević. Spet je šlo za milijone. Kun ali evrov? Vseeno! Pomemben element pri akciji je bil neki nočni klub na Slovenski ulici 9, na obrobju središča Zagreba.
V klub so zahajali številni. Politiki, gospodarstveniki … Povabljeni so bili glasbeniki, da so popestrili zabave, povabljene so bile hostese, vsaj tako so jim pravili, pijača, seveda tista višjega cenovnega razreda, je tekla v potokih, nekaj malega se je pojedlo hrane, ki so jo velmožje naročili iz bližnjega lokala, marljivi gazda pa jim jo je pritrogal »čez cesto«.
Ekskluziva za elito, bi rekli. In tega na Hrvaškem ne manjka.
Kot dopisnik sem imel to možnost, da sem obiskal kar nekaj takih ali vsaj podobnih klubov. Predvsem v času kosila, zvečer pa enkrat, ko sem sprejel vabilo dveh televizijcev (slovenskih, hrvaških …, pa saj ni pomembno), da se »malo podružimo«. Nekaj smo pojedli, nekaj popili, glasba v živo je dvigovala razpoloženje, manjkale so sicer »hostese«, ampak nič ne de, bilo je fajn.
Za sosednjo mizo je skupina poslancev mirno praznila steklenice dragega vina, za mizo »tam zadaj« pa je nekaj nogometašev hrvaškega prvoligaša v družbi svojih žena imelo pozno večerjo.
Tudi v Sloveniji klubov te vrste ne manjka. So v povsem običajnih, skorajda navadnih stavbah, ki z ničemer ne vzbujajo pozornosti, čeprav so sredi mesta, a kar nekaj jih je tudi na obrobju Ljubljane, in nihče, no, skoraj nihče ne bi niti pomislil, kaj se skriva za zidovi.
V Ljubljani že od časa Nebotičnika in bara Ilirija, ki je deloval v kletnih prostorih današnjega hotela M v Šiški, sicer ni tiste nočne scene, v kateri bi prevladovala striptiz in ponudba seksa za kozarec pregrešno dragega penečega se vina. Zdaj se »zadeve« večinoma dogajajo za zidovi zasebnih stanovanj, klubov, od katerih ga skorajda ni manjšega od ccaokolipribližno 150 kvadratnih metrov, v 1. ali 2. nadstropju kake meščanske stavbe, ki je že itak prazna, saj so lastniki umrli, otroci pa se ne zmorejo dogovoriti, kako razdeliti zapuščino.
»Iščete zabavo? V Ljubljani se za vsakogar najde kaj primernega! Lahko se družite, posedate, opazujete druge žurerje ali pa plešete ob zvokih različnih glasbenih zvrsti. Ljubljana ni velika, zato si zlahka privoščite nočno pohajkovanje po lokalih in klubih, ki bo trajalo do zgodnjega jutra,« piše v knjižici Visit Ljubljana.
A klubi te vrste gospodarske in politične elite ne zanimajo. Sploh ne! Ugledneži se radi skrivajo pred radovednimi očmi. V Ljubljani, kot vem, je kar nekaj takih klubov, kamor vstopaš zgolj z osebnim povabilom uglednega predstavnika gospodarske ali politične elite.
Navadni smrtniki – vsaj večji del – skoraj nikoli ne bodo videli notranjosti. Tudi povabljeni ne bodo; razen če se izkaže, da bi kdo utegnil biti »zanimiv« za to ali ono opcijo. Vendar je takih možnosti in priložnosti bore malo.
In ker vse poteka v okviru zakona, znotraj zasebnih zidov (pa čeprav gre za klub posebne vrste), se sme pač dogajati, kar se pač dogaja: sme se nekaj popiti in med pijačo zagotovo nista, kot vem, cviček ali cenena rebula, pa tudi ne konjak ali peneče se vino iz domačih, slovenskih logov … In hostese? Tudi te so izbrane. Včasih le ena, dve, tri ali več pa po potrebi. In da ne bo pomote; tudi kak slovenski glasbenik je kdaj povabljen, da zaigra na akustično kitaro in zapoje. »Za štimung!« In za honorar, ki največkrat niti ni tako mizeren, kot številni slovenski zabavnjaki radi potarnajo. Honorar na roke, razumljivo!
Jutri pa je nov dan! Papirje za ponoči sklenjen posel je treba le še podpisati pred objektivom kamere ali fotoaparata, hostese so že zdavnaj na rednih delovnih mestih ali v študentskih klopeh, čistilke pa so počistile tisto, kar je za nočjo ostalo.
Papirje je treba le še podpisati pred objektivom kamere ali fotoaparata, hostese so že zdavnaj na rednih delovnih mestih, čistilke pa so počistile tisto, kar je za nočjo ostalo.
V klub so zahajali številni. Politiki, gospodarstveniki … Povabljeni so bili glasbeniki, da so popestrili zabave, povabljene so bile hostese, vsaj tako so jim pravili, pijača, seveda tista višjega cenovnega razreda, je tekla v potokih, nekaj malega se je pojedlo hrane, ki so jo velmožje naročili iz bližnjega lokala, marljivi gazda pa jim jo je pritrogal »čez cesto«.
Ekskluziva za elito, bi rekli. In tega na Hrvaškem ne manjka.
Kot dopisnik sem imel to možnost, da sem obiskal kar nekaj takih ali vsaj podobnih klubov. Predvsem v času kosila, zvečer pa enkrat, ko sem sprejel vabilo dveh televizijcev (slovenskih, hrvaških …, pa saj ni pomembno), da se »malo podružimo«. Nekaj smo pojedli, nekaj popili, glasba v živo je dvigovala razpoloženje, manjkale so sicer »hostese«, ampak nič ne de, bilo je fajn.
Za sosednjo mizo je skupina poslancev mirno praznila steklenice dragega vina, za mizo »tam zadaj« pa je nekaj nogometašev hrvaškega prvoligaša v družbi svojih žena imelo pozno večerjo.
Tudi v Sloveniji klubov te vrste ne manjka. So v povsem običajnih, skorajda navadnih stavbah, ki z ničemer ne vzbujajo pozornosti, čeprav so sredi mesta, a kar nekaj jih je tudi na obrobju Ljubljane, in nihče, no, skoraj nihče ne bi niti pomislil, kaj se skriva za zidovi.
V Ljubljani že od časa Nebotičnika in bara Ilirija, ki je deloval v kletnih prostorih današnjega hotela M v Šiški, sicer ni tiste nočne scene, v kateri bi prevladovala striptiz in ponudba seksa za kozarec pregrešno dragega penečega se vina. Zdaj se »zadeve« večinoma dogajajo za zidovi zasebnih stanovanj, klubov, od katerih ga skorajda ni manjšega od ccaokolipribližno 150 kvadratnih metrov, v 1. ali 2. nadstropju kake meščanske stavbe, ki je že itak prazna, saj so lastniki umrli, otroci pa se ne zmorejo dogovoriti, kako razdeliti zapuščino.
Dobra hrana, izvrstna pijača ... FOTO: K. E.
»Iščete zabavo? V Ljubljani se za vsakogar najde kaj primernega! Lahko se družite, posedate, opazujete druge žurerje ali pa plešete ob zvokih različnih glasbenih zvrsti. Ljubljana ni velika, zato si zlahka privoščite nočno pohajkovanje po lokalih in klubih, ki bo trajalo do zgodnjega jutra,« piše v knjižici Visit Ljubljana.
A klubi te vrste gospodarske in politične elite ne zanimajo. Sploh ne! Ugledneži se radi skrivajo pred radovednimi očmi. V Ljubljani, kot vem, je kar nekaj takih klubov, kamor vstopaš zgolj z osebnim povabilom uglednega predstavnika gospodarske ali politične elite.
Navadni smrtniki – vsaj večji del – skoraj nikoli ne bodo videli notranjosti. Tudi povabljeni ne bodo; razen če se izkaže, da bi kdo utegnil biti »zanimiv« za to ali ono opcijo. Vendar je takih možnosti in priložnosti bore malo.
In ker vse poteka v okviru zakona, znotraj zasebnih zidov (pa čeprav gre za klub posebne vrste), se sme pač dogajati, kar se pač dogaja: sme se nekaj popiti in med pijačo zagotovo nista, kot vem, cviček ali cenena rebula, pa tudi ne konjak ali peneče se vino iz domačih, slovenskih logov … In hostese? Tudi te so izbrane. Včasih le ena, dve, tri ali več pa po potrebi. In da ne bo pomote; tudi kak slovenski glasbenik je kdaj povabljen, da zaigra na akustično kitaro in zapoje. »Za štimung!« In za honorar, ki največkrat niti ni tako mizeren, kot številni slovenski zabavnjaki radi potarnajo. Honorar na roke, razumljivo!
Paša za oči FOTO: 4EVER.EU
Jutri pa je nov dan! Papirje za ponoči sklenjen posel je treba le še podpisati pred objektivom kamere ali fotoaparata, hostese so že zdavnaj na rednih delovnih mestih ali v študentskih klopeh, čistilke pa so počistile tisto, kar je za nočjo ostalo.
