NA EKS
Kolumna Dejana Vodovnika: Ko nobelovec prekine koncert
Odpri galerijo
Nobelovec Bob FOTO: REUTERS
Ko je tistega večera na odru na Dunaju napočil čas za dodatek, se je začelo tistih nekaj minut, o katerih so že naslednje jutro poročali po svetu. Med stoječimi ovacijami se je več poslušalcev zgrnilo pod oder. Redarji so bili potisnjeni ob rob, odrezani od obiskovalcev, ki so začeli mahati s telefoni in fotoaparati. Nekateri so šklocali diskretno, drugi pa brezsramno, z bliskavico. Bob Dylan se je vrnil za klavir in začel Blowin' in the Wind – mimogrede, prav tistega aprilskega večera je minilo 57 let od krsta mirovniške himne na koncertu v newyorškem lokalu Gerde's Folk City.
A na rojstni dan se je izjalovila, Dylan jo je prekinil že sredi prvega refrena, tik pred naslovnim verzom. Jezno je pomahal in bend je urno spet pograbil električna glasbila. Dylan je udaril po klavirju in začel tisto, s katero na turneji zaključi nastop: rariteto It Takes a Lot to Laugh, It Takes a Train to Cry, blues z albuma Highway 61 Revisited. Pa je kmalu spet nehal, zakorakal na sredino odra, v mikrofon bevsknil nekaj glede fotografiranja in petja. Ritensko je zakorakal proti bendu, se spotaknil ob kitaristov monitor, se opotekel, ujel ravnotežje, vzdihnil, se vrnil k mikrofonu in rekel, da, on, ki nikoli ne nagovori občinstva: »Bom ponovil: fotografirajte ali ne fotografirajte, mi pa bomo bodisi igrali bodisi pozirali. Prav?!« Kljubovalno je obmolknil, levico uprl ob bok in začel pozirati. Kitarist in basist sta kazalca uprla proti krivcu za vse to, nekomu sredi parterja. Občinstvo se je mahoma streznilo, telefoni in fotoaparati so poniknili v žepe, oglasili so se vzkliki, bodrilno-proseči: »Igrajte, igrajte, igrajte!«
Dylan je sedel za klavir, očitno presodil, da bo prekinjena in dokončno preklicana Blowin' in the Wind zadostna kazen za pobalinstvo, in v celoti izpeljal It Takes a Lot to Laugh, It Takes a Train to Cry. Za hip je še postal ob klavirju – in že ga ni bilo več.
O dogodku so naslednje jutro prebirali po vsem svetu.
Nobena skrivnost več ni, da so pametni telefoni obnoreli svet. Postali so pravzaprav že skoraj najpomembnejši del sodobnega človeka. Od sedmih milijard zemljanov ga ima kar šest milijard, samo 4,5 milijarde pa ima dostop do ustreznih sanitarij. V hitrem vsakdanjiku nenehno preverjamo obvestila na svojih mobilnih napravah, pregledujemo objave prijateljev na facebooku, čivkamo po twitterju ... Pri odvisnosti od pametnega telefona smo šli tako (pre)daleč, da z napravo zaspimo in se zbudimo, se zaradi nje kregamo s partnerjem in otroki ter jih celo nosimo s seboj na stranišče. Po nekaterih navedbah namreč kar 75 odstotkov uporabnikov pametnih telefonov svoje naprave nosi s seboj v toaletne prostore, četrtina moških priznava, da med uriniranjem raje sedijo, da imajo proste roke za uporabo telefona. Preverimo ga več kot dvestokrat na dan.
Podatki o pogostosti uporabe so zastrašujoči in se jih morda niti ne zavedamo, številke pa udarijo po glavi. O pretiravanju vsi govorijo, da bi kdor koli kar koli postoril, da bi pretiravanje omejil, pa ne duha ne sluha.
Na nedavnem koncertu hrvaške pevke Nine Badrić v Cankarjevem domu je poleg mene sedel deklič, ki je s telefonom v rokah mahal kot vetrnica. Dvakrat me je mladenka z njim oplazila po glavi in nič. Niti bevsknila ni v opravičilo. Poleg vsega je še pritiskala na mobitel, ki je bliskal kot novoletna jelka … Kaj več kot potihoma ji reči, da je kura, nisem imel moči. Nisem bil niti prepričan, da je v vsej svoji mobitelski vnemi sploh poslušala, kaj Badrićka prepeva.
Ali pa pred dnevi, ko je v oddaji na RTV Slovenija Dobro jutro potekal pogovor z neko pevko. Ko je ta začela prepevati, sta voditelja, Špela Močnik in David Urankar, če se ne motim, začela buljiti v svoja mobilca in mrzlično pritiskati nanju. Neokusno do gostje in milo rečeno – nekulturno. Ne le do gostje, tudi do gledalcev. Mah, kaj so že to gledalci?
Se pa zdi, da je nekaterim kljub vsemu prekipelo. In hvala bogu, da je med njimi tudi nobelovec Bob. V domačih logih glasbenikov, ki bi prejeli Nobelovo nagrado, nimamo, zasvojenci pa so presrečni, da jih kdor koli vsaj fotografira. Pa tudi lažni profili jih ne motijo.
A na rojstni dan se je izjalovila, Dylan jo je prekinil že sredi prvega refrena, tik pred naslovnim verzom. Jezno je pomahal in bend je urno spet pograbil električna glasbila. Dylan je udaril po klavirju in začel tisto, s katero na turneji zaključi nastop: rariteto It Takes a Lot to Laugh, It Takes a Train to Cry, blues z albuma Highway 61 Revisited. Pa je kmalu spet nehal, zakorakal na sredino odra, v mikrofon bevsknil nekaj glede fotografiranja in petja. Ritensko je zakorakal proti bendu, se spotaknil ob kitaristov monitor, se opotekel, ujel ravnotežje, vzdihnil, se vrnil k mikrofonu in rekel, da, on, ki nikoli ne nagovori občinstva: »Bom ponovil: fotografirajte ali ne fotografirajte, mi pa bomo bodisi igrali bodisi pozirali. Prav?!« Kljubovalno je obmolknil, levico uprl ob bok in začel pozirati. Kitarist in basist sta kazalca uprla proti krivcu za vse to, nekomu sredi parterja. Občinstvo se je mahoma streznilo, telefoni in fotoaparati so poniknili v žepe, oglasili so se vzkliki, bodrilno-proseči: »Igrajte, igrajte, igrajte!«
Dylan je sedel za klavir, očitno presodil, da bo prekinjena in dokončno preklicana Blowin' in the Wind zadostna kazen za pobalinstvo, in v celoti izpeljal It Takes a Lot to Laugh, It Takes a Train to Cry. Za hip je še postal ob klavirju – in že ga ni bilo več.
O dogodku so naslednje jutro prebirali po vsem svetu.
Nobena skrivnost več ni, da so pametni telefoni obnoreli svet. Postali so pravzaprav že skoraj najpomembnejši del sodobnega človeka. Od sedmih milijard zemljanov ga ima kar šest milijard, samo 4,5 milijarde pa ima dostop do ustreznih sanitarij. V hitrem vsakdanjiku nenehno preverjamo obvestila na svojih mobilnih napravah, pregledujemo objave prijateljev na facebooku, čivkamo po twitterju ... Pri odvisnosti od pametnega telefona smo šli tako (pre)daleč, da z napravo zaspimo in se zbudimo, se zaradi nje kregamo s partnerjem in otroki ter jih celo nosimo s seboj na stranišče. Po nekaterih navedbah namreč kar 75 odstotkov uporabnikov pametnih telefonov svoje naprave nosi s seboj v toaletne prostore, četrtina moških priznava, da med uriniranjem raje sedijo, da imajo proste roke za uporabo telefona. Preverimo ga več kot dvestokrat na dan.
Podatki o pogostosti uporabe so zastrašujoči in se jih morda niti ne zavedamo, številke pa udarijo po glavi. O pretiravanju vsi govorijo, da bi kdor koli kar koli postoril, da bi pretiravanje omejil, pa ne duha ne sluha.
Na nedavnem koncertu hrvaške pevke Nine Badrić v Cankarjevem domu je poleg mene sedel deklič, ki je s telefonom v rokah mahal kot vetrnica. Dvakrat me je mladenka z njim oplazila po glavi in nič. Niti bevsknila ni v opravičilo. Poleg vsega je še pritiskala na mobitel, ki je bliskal kot novoletna jelka … Kaj več kot potihoma ji reči, da je kura, nisem imel moči. Nisem bil niti prepričan, da je v vsej svoji mobitelski vnemi sploh poslušala, kaj Badrićka prepeva.
Ali pa pred dnevi, ko je v oddaji na RTV Slovenija Dobro jutro potekal pogovor z neko pevko. Ko je ta začela prepevati, sta voditelja, Špela Močnik in David Urankar, če se ne motim, začela buljiti v svoja mobilca in mrzlično pritiskati nanju. Neokusno do gostje in milo rečeno – nekulturno. Ne le do gostje, tudi do gledalcev. Mah, kaj so že to gledalci?
Se pa zdi, da je nekaterim kljub vsemu prekipelo. In hvala bogu, da je med njimi tudi nobelovec Bob. V domačih logih glasbenikov, ki bi prejeli Nobelovo nagrado, nimamo, zasvojenci pa so presrečni, da jih kdor koli vsaj fotografira. Pa tudi lažni profili jih ne motijo.
