Kolumna Dejana Vodovnika: Koliko kosti ima robot?

Smo res razpeti med odličnjaki in luzerji? Vsepovsod, v stanovanjskem bloku, na delovnem mestu, v šolah? Razprave se vrstijo, odgovorov pa je prav toliko, kot je sodelujočih.

Vendar pojdimo po vrsti. Splošno maturo je v mili nam Sloveniji na južni strani Alp v spomladanskem roku letos uspešno opravilo 5194 dijakov četrtih letnikov oz. 95,41 odstotka. Vse točke je zbralo 18 maturantov.

Delež visokih zaključnih ocen na srednjih šolah v Slovencem mili nam Hrvaški pa se viša iz leta v leto, je pokazala raziskava hrvaškega časnika Večernji list. Največ odličnih zaključnih ocen podeljujejo na šolah v glavnem mestu, v Zagrebu.

Hrvaški mediji so te dni poročali, da je žena hrvaškega predsednika Zorana Milanovića Sanja Musić Milanović pisala ravnateljici šole, ki jo obiskuje njen sin, zaradi česar je šola njemu in nekaterim drugim dijakom po koncu šolskega leta zvišala oceno iz matematike.

Zaradi tega primera je na Hrvaškem znova postala aktualna problematika vse večjega deleža visokih zaključnih ocen na šolah. Tega je še povečala pandemija covida-19 oz. šolanje učencev na daljavo zaradi ukrepov zaradi zajezitve širjenja novega koronavirusa.

Pri nas o tem in podobnih primerih, ki jih (preverjeno) ne manjka, nekreativno molčimo. Strah nas je, da se ne zamerimo učiteljem, našim »zlatim srčkom«, sosedi, kakemu drugemu staršu …

Poznam primer očeta, ki je trojici svojih otrok zastavil nalogo, ki je zahtevala rešitev, ki se lahko vsakomur zgodi v realnem življenju. Povedal je, da to ni šolska naloga, da gre za praktični dogodek iz življenja, in bi želel, da ga rešijo.

In zgodilo se je, da sta dekleti postali nezainteresirani za reševanje neke težave, ki ni šolska naloga in nima ocene. Fantu pa so zažarele oči. Prebudil se je. Končno se mu je zgodilo nekaj, kjer je povezal razumevanje in uporabnost. Preplavili so ga strast, tekmovalnost, dokazovanje in želja po rezultatu, ki si ga je znal predstavljati. Nemirni fantin je ob tem izzivu zaživel, pridni dekleti pa sta ob kreativnem izzivu zunaj pričakovanega in varnega okolja popolnoma zamrznili.

Fantič je rešil precej težko nalogo. Brez učenja na pamet je v svoji glavi našel rešitev. Izumil je neki svoj način poti do rešitve problema in prišel do preverljivo točnega rezultata. Dekleti pa sta se popolnoma izgubili.

S pridnimi je pač tako. Če ne gre z naučenimi sedmimi formulami, pač ne gre.

Končali so matematiko. In deklica je povedala, da se gre zdaj učit biologijo. Če hoče biti odlična, mora znati našteti vse človeške kosti. Naučila se jih bo na pamet. Fant je gledal v tla. On je imel za ta predmet že zaključeno oceno. Zadostno. Ker je bil, kot je rekel, dovolj pameten, da je vedel, da njegovo življenje trenutno ne potrebuje poznati vseh dvesto in več kosti na pamet.

Oče je zastrigel z ušesi in se vprašal, ali se morda res bližamo spopadu pridnih odličnjakov in inovativnih zadostnežev.

Morda pa tudi še kako drži, da postajajo odličnjaki vse bolj hladni, preračunljivi in na pamet naučeni roboti, zadostneži pa emocionalni in emotivni ljudje. Hm?

Ponoreli svet, pač!