Kolumna Dejana Vodovnika: Korenček

Neki državni urad, agencija, zavod … niti ni pomembno, kdo natančno, je pred časom povabil kreativce svobodnjake k razmišljanju o konceptu promotivne akcije na državni ravni. Menda je povabilo priletelo na sedem izbranih naslovov neodvisnih kreativnih delavnic. Tudi k znancu. Povabilo je zanj predstavljalo kreativni izziv in majhno možnost za zaslužek.

Pa je znancu racionalni um govoril, naj se ne ukvarja s tem, naj ne troši denarja in časa za ponudbo, ki zahteva kak mesec dela in skoraj praviloma roma v koš. Zakaj? Ker je po navadi že vnaprej dogovorjeno, kdo bo posel dobil. Vsi drugi so zgolj krinka demokratičnosti.

A v kreativni glavi se mu je zagnal emotivni del možganov. In je zaživel za spočetje ideje, zamisli.

Po trdem dnevno-nočnem delu je svoj predlog oddal. Čez dva meseca je prejel obvestilo, da njegova ideja ni bila izbrana. Da je delo dobil nekdo drug.

In se je odločil, da v svojem in v imenu drugih kreativnih ustvarjalcev neimenovanemu državnemu subjektu napiše svojo plat medalje ob izvedbi tega nespodobnega povabila in mnogih podobnih. Takole ga je sestavil in odposlal:

»Spoštovani g. XYZ!
Pišem vam ustvarjalec ZXY. Z ženo sva bila pri vas na informativnem sestanku za izvedbo povabila YXZ.
Danes sem izvedel, da nismo izbrani in da je izbrana neka druga produkcija. Nimam kaj. Odločitev je vaša in legitimna. Bi vam pa rad odkril nekaj dejstev iz krutega ozadja takšnih »državnih« povabil.
Kakor koli obračam, če ste povabili sedem neodvisnih produkcij, je šest produkcij delalo kak mesec – zastonj. Pravzaprav niti zastonj ne. Vsi svobodnjaki moramo vsak mesec poplačati svoje obveznosti do države, pokojninskega in zdravstvenega zavarovanja, davka, dohodnine in drugih stroškov. Če bi projekt pripravljal kdor koli, ki je redno zaposlen v državni ustanovi, bi v primeru neizbora še vedno dobil plačo in imel poravnane vse stroške.
V našem primeru pa smo trije sodelavci namenili vašemu povabilu en mesec dela, skupaj torej tri mesece, in v tem času nismo mogli opravljati drugih angažmajev. Na hitro izračunano, ob predpostavki minimalne plače in minimalnih dajatev za tri osebe za en mesec, je to povabilo našo produkcijsko delavnico stalo cca 7000 evrov. Kar bomo v primeru predmetnega neizbora seveda plačali s svojega računa. Enako delo in strošek sta doletela še pet drugih neizbranih produkcij, ki bodo tako kot mi svoje stroške krili sami. Strošek, ki je bil povzročen sodelujoči neodvisni kreativni produkciji v primeru vašega povabila, je torej nekaj čez 40.000 evrov. Upam, da se vam zdi ta izračun realen, pošten in skrb vzbujajoč.
Zame in za vse neizbrane je katastrofalen.

Da ne bo pomote, nisem jezen, nisem razočaran. Sem že vajen takšnih povabil, razpisov, izborov, natečajev. A se mi vse skupaj zdi vse bolj nepravično in nesramno. Da se javne agencije, javni zavodi, skladi, ministrstva … na tak način poigravajo s tistimi, ki znamo, skoraj gotovo, delati bolje kot redno zaposleni v toplih državnih pisarnah, in dobimo plačilo za svoje delo le takrat, ko delo sploh dobimo in opravimo, je nepošteno. Skrajno narobe in skrajno neempatično …«

V razmislek vsem. Tudi državi; črni, rdeči, zeleni!