NA EKS
Kolumna Dejana Vodovnika: Kreativna hoja in črtica kokaina
Ko bi imel svojega blindiranega BMW in bi to pot prevozil, bi mi po glavi hodila zgolj kaka črtica kokaina, babja rit in veliko medijske slave.
Odpri galerijo
Pred dnevi mi je v roke zašla čudovita knjiga. Hvalnica hoji avtorja Shana O'Mare, ki se je razpisal o zanimivih povezavah med gibanjem, razmišljanjem in ustvarjanjem. Na dan, ko sem zaključil prebiranje te knjige, sem srečal znanca, poslanca. Ta mi je potarnal, kako naporen in gibalno opustošen urnik živi. Da praktično ne hodi več, ne teče in ni na zraku. Na delo se vozi kot vreča krompirja, na delovnem mestu sedi. Tipkanje po tastaturi je njegovo gibanje. Njegovo srce in moralno-etična načela pa mu gazi vsak, ki ima pet minut časa, kar ga potiska na rob infarkta.
Res je. Ne samo poslanci, tudi mnogi drugi uslužbenci so deležni podobnih gibalno-moralnih izkušenj.
Potem sva se razšla. On sedet, jaz, kreativni svobodnjak, pa peš skozi mesto do doma. In sem v glavi sestavljal argumente in protiargumente, da najdem povezave in kratke stike teh novodobnih časov, ko ljudje vse bolj nismo več ljudje. Postajamo marionete svetovne elite, ki nas skozi privatizirane medije uči ponavljati vse, kar je že zapisano. Da se bomo kot roboti ustrezno vključevali v sodobno programsko shemo, ki ustreza njihovi viziji sveta. Vse manj smo originalni, kreativni in uporniški.
Morda je naša nacionalna kreativnost padla na nizko raven tudi zaradi preveč sedenja. Če med hojo zamižim in poskušam zaobjeti kvantum vseslovenske parlamentarne kreativnosti, ugotovim, da je premišljeno izvirno idejo, ki bi bila torišče parlamentarnih debat, zamenjalo zgolj nekulturno gofljanje o tujih grehih. Ne vem, če sem sploh kdaj slišal poglobljeno debato o izvedbi drzne nove avtorske ideje ali inovacije, ki bo naciji prinesla večje blagostanje. Namesto vlagati v razvoj, znanost, avtorstvo in napredek smo postavili kot vzor uspešnosti marionetke, ki jih strici iz ozadja za njihovo nastopanje nagradijo z dragimi avtomobili in vikendom na morju. Sveta preproščina.
Menim, da je naše šolstvo, oblast, medicino, ustvarjanje … treba prevetriti s hojo in tekom.
Morda bi za nacionalno kreativnost in napredek veliko storili, ko bi naš predsednik, vlada, parlament, sodnija, državni svet in mediji postali nekakšno nomadsko odločevalno telo, ki bi dnevno moralo prehoditi vsaj petindvajset kilometrov po slovenskih mestih in vaseh. V vročini, mrazu, snegu, dežju bi se nadihali in predihali bi vse bolj odtujen odnos do terena in ljudi. Hoja bi ločila zrno od plev. Bleferje od vizionarjev, dobronamerne od uničevalcev. Takšna nomadska druščina bi vedno iskala in našla zgolj eno – najbolj racionalno rešitev. Ker v kriznih razmerah, ko te zebe ali si premočen, polemiziranje odpada. Krepi pa se hitro in racionalno odločanje.
V času pandemije pravzaprav tudi to pravilo pada. Pri nas in po svetu. Največji luzerji se odlično organizirajo in kot nalašč dobre rešitve zavračajo in namesto njih prek svojih nevladnih organizacij, na državne stroške, ponujajo tisoč norih ali neizvedljivih. Dolgotrajni proces kreiranja razumnih ter inovativnih idej in rešitev velikokrat pomeni tudi daljšo čakalno dobo za ljubitelje vikendov in dragih avtomobilov. A če se pomembnosti kreiranja teh ne bomo pravočasno zavedali, se obsojamo na smrt.
Udobje, varovanje, vedno primerno klimatizirane palače oblasti, kjer se od jutra do večera strežejo kava in drugi opijati, da odločevalci ne zaspijo, vodi v propad. Samoumevno preživetje uspava. A zgolj neumne nacije. Napredne medtem dihajo zrak na poti do višjega zavedanja. Do kulture, ki sama po sebi, avtomatizirano, ureja pločnike, asfalt in kanalizacijo. Večino svojega oksigeniziranega možganja pa obremenjuje z novo napisano, neodkrito idejo, ki jo bo materializirala prej kot ves svet in se tako uveljavila ter okrepila svoj položaj v svetu. S pametjo.
Ampak ta princip ni princip naše alternative.
Zaključujem to razmišljanje po petnajstih prehojenih kilometrih. Zdaj pa naj kdo reče, da hoja ne koristi aktivnosti možganov. Ko bi imel svojega blindiranega BMW in bi to pot prevozil – bog ne daj s šoferjem in osebnim varnostnikom –, bi mi po glavi hodila zgolj kaka črtica kokaina, babja rit in veliko medijske slave.
Pozdravlja vas vaš Kreativni škrat. Sprehodite se!
Res je. Ne samo poslanci, tudi mnogi drugi uslužbenci so deležni podobnih gibalno-moralnih izkušenj.
Potem sva se razšla. On sedet, jaz, kreativni svobodnjak, pa peš skozi mesto do doma. In sem v glavi sestavljal argumente in protiargumente, da najdem povezave in kratke stike teh novodobnih časov, ko ljudje vse bolj nismo več ljudje. Postajamo marionete svetovne elite, ki nas skozi privatizirane medije uči ponavljati vse, kar je že zapisano. Da se bomo kot roboti ustrezno vključevali v sodobno programsko shemo, ki ustreza njihovi viziji sveta. Vse manj smo originalni, kreativni in uporniški.
Morda je naša nacionalna kreativnost padla na nizko raven tudi zaradi preveč sedenja. Če med hojo zamižim in poskušam zaobjeti kvantum vseslovenske parlamentarne kreativnosti, ugotovim, da je premišljeno izvirno idejo, ki bi bila torišče parlamentarnih debat, zamenjalo zgolj nekulturno gofljanje o tujih grehih. Ne vem, če sem sploh kdaj slišal poglobljeno debato o izvedbi drzne nove avtorske ideje ali inovacije, ki bo naciji prinesla večje blagostanje. Namesto vlagati v razvoj, znanost, avtorstvo in napredek smo postavili kot vzor uspešnosti marionetke, ki jih strici iz ozadja za njihovo nastopanje nagradijo z dragimi avtomobili in vikendom na morju. Sveta preproščina.
Menim, da je naše šolstvo, oblast, medicino, ustvarjanje … treba prevetriti s hojo in tekom.
Morda bi za nacionalno kreativnost in napredek veliko storili, ko bi naš predsednik, vlada, parlament, sodnija, državni svet in mediji postali nekakšno nomadsko odločevalno telo, ki bi dnevno moralo prehoditi vsaj petindvajset kilometrov po slovenskih mestih in vaseh. V vročini, mrazu, snegu, dežju bi se nadihali in predihali bi vse bolj odtujen odnos do terena in ljudi. Hoja bi ločila zrno od plev. Bleferje od vizionarjev, dobronamerne od uničevalcev. Takšna nomadska druščina bi vedno iskala in našla zgolj eno – najbolj racionalno rešitev. Ker v kriznih razmerah, ko te zebe ali si premočen, polemiziranje odpada. Krepi pa se hitro in racionalno odločanje.
V času pandemije pravzaprav tudi to pravilo pada. Pri nas in po svetu. Največji luzerji se odlično organizirajo in kot nalašč dobre rešitve zavračajo in namesto njih prek svojih nevladnih organizacij, na državne stroške, ponujajo tisoč norih ali neizvedljivih. Dolgotrajni proces kreiranja razumnih ter inovativnih idej in rešitev velikokrat pomeni tudi daljšo čakalno dobo za ljubitelje vikendov in dragih avtomobilov. A če se pomembnosti kreiranja teh ne bomo pravočasno zavedali, se obsojamo na smrt.
Udobje, varovanje, vedno primerno klimatizirane palače oblasti, kjer se od jutra do večera strežejo kava in drugi opijati, da odločevalci ne zaspijo, vodi v propad. Samoumevno preživetje uspava. A zgolj neumne nacije. Napredne medtem dihajo zrak na poti do višjega zavedanja. Do kulture, ki sama po sebi, avtomatizirano, ureja pločnike, asfalt in kanalizacijo. Večino svojega oksigeniziranega možganja pa obremenjuje z novo napisano, neodkrito idejo, ki jo bo materializirala prej kot ves svet in se tako uveljavila ter okrepila svoj položaj v svetu. S pametjo.
Ampak ta princip ni princip naše alternative.
Zaključujem to razmišljanje po petnajstih prehojenih kilometrih. Zdaj pa naj kdo reče, da hoja ne koristi aktivnosti možganov. Ko bi imel svojega blindiranega BMW in bi to pot prevozil – bog ne daj s šoferjem in osebnim varnostnikom –, bi mi po glavi hodila zgolj kaka črtica kokaina, babja rit in veliko medijske slave.
Pozdravlja vas vaš Kreativni škrat. Sprehodite se!