Kolumna Dejana Vodovnika: Kučan in estradno besedilopisje
Kakšnih sprememb – na bolje – v slovenskem glasbenem besedilopisju ni! Natečajev, na podlagi katerih bi ocenjevali notne zapise z besedilom, pa še manj.
Odpri galerijo
Uglasbeno zavijanje FOTO: J. O. R.
V Slovenskem glasbenoinformacijskem centru so pripravili delavnico pisanja besedil (pesmi) za uglasbitev. Na petih srečanjih iščejo odgovore na vprašanja, kako se lotiti pisanja komada, kakšen arzenal pripomočkov nam je na voljo, kako razvijati idejo pesmi, da doseže polni potencial in čustveni učinek, kako uporaba določenih besedilnih tehnik pohitri ali upočasni komad, dodaja ali odvzema čustveni naboj, nas pušča v obupu ali nam vliva upanje ... Pravijo, da je zahtevnost delavnice osnovna in srednja; kar koli že to pomeni, vendar tisti, ki se na to spoznajo, že vedo!
Vodi jo kantavtorica, glasbena kritičarka in antropologinja Katarina Juvančič, ki je s kitaristom in producentom Dejanom Lapanjo izdala tri albume avtorskih pesmi, koncertirala po Sloveniji, Evropi ter Aziji. Na Berklee College of Music je opravila modul v okviru magisterija iz songwritinga (po domače bi to pomenilo iz besedilopisja). Je dobitnica dveh nagrad žirije na mednarodnem kantavtorskem festivalu Kantfest. In se bržkone na besedilopisje nekaj spozna. Vsaj mislim tako.
Ne vem natančno, kakšna je udeležba na omenjeni delavnici, vem pa, da se nemalo pogovorov, ko sicer beseda nanese na besedila v slovenski glasbi, konča z – »hm«, »»bolano«, »smešno«, »poceni« in podobno. In še kako bo držalo, da se v besedilih slovenskih pesmi velikokrat pojavljajo mečkanje, pa seks, bradavičke … Na obrazih poslušalcev, ki ob lesenih gasilskih mizah pod plastičnimi strehami šotorov držijo kozarec piva ali špricarja, vse skupaj le izvablja prikrit nasmeh.
Ko danes pogovor nanese na besedila v glasbi, je večina bolj ali manj enotna, da moraš takrat, ko pač nagovarjaš širok krog poslušalstva, govoriti preprosto. In ko pišeš za trg, se kakovost meri na bančnem računu. Skoraj že legendaren je domnevni »izračun«, ki kot nekakšen argument, ki se kot nekakšno nepreverjeno ustno izročilo vleče že dolgo, konča razprave o tej problematiki. Pravi, da je Marjan Smode prodal več nosilcev zvoka s svojo znamenito »Jožico, kje si bla, ko sem te iskal, ne laži mi, saj dobro vem, da drug te je mečkal ...« kot pa Zoran Predin in Vlado Kreslin skupaj!
Ko primerjamo besedila starejših glasbenih izdelkov in novejših, zlahka ugotovimo, da so t. i. starejša sicer prepoznavna, marsikatera skupina, zabavna ali narodno-zabavna, jih tudi preoblači v modernejša oblačila, a na drugi strani marsikatero besedilo, napisano v najnovejšem času, še zdaleč ne daje prav Milanu Kučanu in njegovi izjavi, da nič več ne bo, kot je včasih bilo. Kakšne velike spremembe – na bolje – namreč v slovenskem glasbenem besedilopisju ni! Natečajev, na podlagi katerih bi ocenjevali notne zapise z besedilom, pa še manj.
Pred časom se je besedil na narodno-zabavni sceni lotil tudi Gregor Hrovatin, ki se je vprašal Zakaj se nam ob narodno-zabavni glasbi ježi koža. Z zapisom na spletnem portalu za-misli.si je povzročil pravcati pretres na sceni. Narodno-zabavni! Nekatere je članek tako razburil, da so avtorju zaželeli, »da bi mu največja podgana doma povrgla«. Narodnjake je označil za vojsko klonov, glede besedil v tem segmentu slovenske estrade pa je zapisal: »Besedila narodno-zabavnih pesmi nimajo veze z resničnostjo. Opevajo svet, ki ga nikoli ni bilo in ga ne more biti. Njihov svet ne pozna razlik, dvomov, nesporazumov, sprememb, razvoja … Je brez časa, a ni brezčasen; le brez preteklosti in prihodnosti je. Vsebuje zgolj prostor: bajeslovno vas med hribi, naseljeno s samimi dobrimi in delavnimi ljudmi, domačo kmetijo, polno zdravih in srečnih družinskih članov, ter drevo na dvorišču. Res moraš imeti skrajno izkrivljen 'smisel' za humor, da ti je kar koli od tega zabavno …«
In tudi zato se sprašujem, zakaj ni gneče na delavnici pisanja besedil (pesmi) za uglasbitev. In kot bi zapisali twiteraši: #samosprašujem!
Vodi jo kantavtorica, glasbena kritičarka in antropologinja Katarina Juvančič, ki je s kitaristom in producentom Dejanom Lapanjo izdala tri albume avtorskih pesmi, koncertirala po Sloveniji, Evropi ter Aziji. Na Berklee College of Music je opravila modul v okviru magisterija iz songwritinga (po domače bi to pomenilo iz besedilopisja). Je dobitnica dveh nagrad žirije na mednarodnem kantavtorskem festivalu Kantfest. In se bržkone na besedilopisje nekaj spozna. Vsaj mislim tako.
Ne vem natančno, kakšna je udeležba na omenjeni delavnici, vem pa, da se nemalo pogovorov, ko sicer beseda nanese na besedila v slovenski glasbi, konča z – »hm«, »»bolano«, »smešno«, »poceni« in podobno. In še kako bo držalo, da se v besedilih slovenskih pesmi velikokrat pojavljajo mečkanje, pa seks, bradavičke … Na obrazih poslušalcev, ki ob lesenih gasilskih mizah pod plastičnimi strehami šotorov držijo kozarec piva ali špricarja, vse skupaj le izvablja prikrit nasmeh.
Ko danes pogovor nanese na besedila v glasbi, je večina bolj ali manj enotna, da moraš takrat, ko pač nagovarjaš širok krog poslušalstva, govoriti preprosto. In ko pišeš za trg, se kakovost meri na bančnem računu. Skoraj že legendaren je domnevni »izračun«, ki kot nekakšen argument, ki se kot nekakšno nepreverjeno ustno izročilo vleče že dolgo, konča razprave o tej problematiki. Pravi, da je Marjan Smode prodal več nosilcev zvoka s svojo znamenito »Jožico, kje si bla, ko sem te iskal, ne laži mi, saj dobro vem, da drug te je mečkal ...« kot pa Zoran Predin in Vlado Kreslin skupaj!
Ko primerjamo besedila starejših glasbenih izdelkov in novejših, zlahka ugotovimo, da so t. i. starejša sicer prepoznavna, marsikatera skupina, zabavna ali narodno-zabavna, jih tudi preoblači v modernejša oblačila, a na drugi strani marsikatero besedilo, napisano v najnovejšem času, še zdaleč ne daje prav Milanu Kučanu in njegovi izjavi, da nič več ne bo, kot je včasih bilo. Kakšne velike spremembe – na bolje – namreč v slovenskem glasbenem besedilopisju ni! Natečajev, na podlagi katerih bi ocenjevali notne zapise z besedilom, pa še manj.
Pred časom se je besedil na narodno-zabavni sceni lotil tudi Gregor Hrovatin, ki se je vprašal Zakaj se nam ob narodno-zabavni glasbi ježi koža. Z zapisom na spletnem portalu za-misli.si je povzročil pravcati pretres na sceni. Narodno-zabavni! Nekatere je članek tako razburil, da so avtorju zaželeli, »da bi mu največja podgana doma povrgla«. Narodnjake je označil za vojsko klonov, glede besedil v tem segmentu slovenske estrade pa je zapisal: »Besedila narodno-zabavnih pesmi nimajo veze z resničnostjo. Opevajo svet, ki ga nikoli ni bilo in ga ne more biti. Njihov svet ne pozna razlik, dvomov, nesporazumov, sprememb, razvoja … Je brez časa, a ni brezčasen; le brez preteklosti in prihodnosti je. Vsebuje zgolj prostor: bajeslovno vas med hribi, naseljeno s samimi dobrimi in delavnimi ljudmi, domačo kmetijo, polno zdravih in srečnih družinskih članov, ter drevo na dvorišču. Res moraš imeti skrajno izkrivljen 'smisel' za humor, da ti je kar koli od tega zabavno …«
In tudi zato se sprašujem, zakaj ni gneče na delavnici pisanja besedil (pesmi) za uglasbitev. In kot bi zapisali twiteraši: #samosprašujem!
