Kolumna Dejana Vodovnika: Laž
Ko te nekdo obtoži, da tako ali tako vseskozi lažeš, ker zgolj opravljaš svoje delo, pa naj bo to novinarstvo ali katero koli drugo, povezano z javno besedo, je hudo. Za enega. Za obtoženega. Tisti, ki trosi neumnosti, se itak tega ne zaveda.
Da ljudje z neizmerno lahkoto trosijo laži naokoli, je neizpodbitno dejstvo, a je hvala bogu take moč dokaj hitro prepoznati. Vendar pa čeri, na katere je mogoče nasesti, nikoli ne zmanjka.
Pravijo, da ima laž kratke noge. Drži. Vendar takisto drži, da je laž pravcata atletinja, dolgoprogašica. Vse bolj se dozdeva, da je laž postala malodane legitimna v našem vsakdanu, kot kalašnikovka in Stalinove orgle na vojaških frontah in žaga v gozdovih.
Ko je pred davnim časom nemški kancler Otto von Bismarck dejal, vsaj tako pišejo viri, da ljudje nikoli toliko ne lažejo kot po lovu, med vojno in pred volitvami, pa tudi med vladanjem, je zadel žebljico na glavico. Za tiste, ki mislijo s svojo glavo. Pozorni opazovalci dogajanja na političnih parketih, naš, domači, ni izvzet, prepoznajo te laži in nekaterim politikom se tudi dokažejo.
In tako se znajdemo sredi svojevrstnega paradoksa: politiki lažejo, prej ali slej se vse skupaj razkrije, toda vodljivi plebs jim je pripravljen znova in znova prisluhniti. Ostržki pa postanejo vsi drugi, le lažnivci ne.
Kot da živimo v nekakšnem rajskem peklu laži v stilu kradi in laži in boš slaven. In boš na konju. Svet je tvoj, potovanje je končano, pot se začenja.
A do srčike šele pridemo, ko spoznamo, da lažemo tudi sami sebi. Ho, ho, tukaj in zdaj pa s tem ni več šale. Raziskave uglednih institutov in psihologov vse bolj prepričljivo kažejo, da smo ljudje polni iluzij o sebi in o drugih. Nenehno zavajamo sami sebe, polni smo sodb in predsodkov, ki se jih niti ne zavedamo. Postanemo mojstri laganja in na koncu resnično verjamemo svojim lažem.
Beseda laž je velika beseda. Močna in čustvena. Če koga obtožite laži, mu očitate veliko več kot to, da njegove izjave ne držijo v vseh podrobnostih. In vse bolj se zdi, da zato vse pogostejšega opletanja z besedo laž v vseh različicah v slovenskem vsakdanu le ne bi smeli jemati preveč na lahko. Pa naj jo izreče predsednik ali le volivec za levim ali desnim koncem šanka.
