Kolumna Dejana Vodovnika: Levo-desni kreativci in nekaj vmes

S kažipoti je hudič. Povrhu so tu še vandali, ki namerno kažipote obrnejo v nasprotne smeri. Včasih se zdi, da hodimo navzlic pravilno postavljenim kažipotom, da o svetilnikih niti ne govorim, v povsem nasprotne smeri. Enako je v kreativnosti. Tudi na tem področju namreč obstajajo levi in desni. Pa kakšen »vmes« se še najde. In prav o tem fenomenu v teh nepredvidljivih časih razmišlja Kreativni škrat.

»Tokratno razmišljanje praska v temelje še ene slovenske posebnosti. Raziščimo fenomen desno in levo usmerjenih kreativcev v naši deželici.

Človek je po naravi raziskovalec. Inovator v krvi. Želi biti eden in edinstven. Opažen. In obenem si želi varnosti in preživetja brez /pre/velikega trpljenja in naporov. V tem pogledu je tudi lenuh.

Živimo v letu 2020 in naša družba /govorimo o evropski civilizaciji/ je dosegla stopnjo samoumevnega preživetja. Zgolj 5 odstotkov ljudi pridela hrano, ki preživi celotno populacijo. Človek, večina družbe, ima čas za izobraževanje, gibanje, kulturo, nepotrebno administracijo, nerazumljivo umetnost … in tudi za lenarjenje. A če je 80 odstotkov družbe zadovoljne in bi se s takšnim stanjem sprijaznili, 20 odstotkov populacije raziskuje naprej. Teh dvajset odstotkov se uvršča v skupino tistih, ki neprestano želijo ustvarjati, voditi, provocirati, iti še više in naprej. Ti so ustvarjalci. Avtorji. Čudna bitja.

V Sloveniji imamo, tako kot na vseh področjih, tudi tod Andrejevo prelomnico. Globoko razpoko med levimi in desnimi nemirneži. Levi so samooklicano pametni. Njihov temelj je zgrajen na prevari, samooklicanju prvorazrednosti in samoumevni nujnosti državnega sofinanciranja njihove 'umetnosti'. Ti imajo desne za kmetavze. Povprečneže. Na drugi strani so desni ustvarjalci. Sami v sebi drugorazredni. Zidarji, ki neprestano grade neko povprečnost, razumljivo in uporabno. Ti imajo leve za nesposobne sanjače in nategune, ki so si že večkrat v zgodovini prilastili sadove dela njihovih nasprotnikov – desnih kmetavzov. O pobijanju tu ne bi razpredal.

Sledi vprašanje. Se kot levak, ali desnjak, rodiš, se nezavedno kulturno obrusiš ali se po nerazumljivem asociacijskem čredenju sam zavedno odločiš, ali boš letal v jati levakov ali desnjakov?

Po moji izkušnji se v leve kreativce 'vpisujejo' neracionalni sanjači, z noro ponudbo, v glavnem nerealiziranih idej. Psihološko gledano je to profil razpršene ustvarjalne destrukcije. Ti so minerji. Punkerji. Na drugi strani se čredi skupina introvertiranih zagrenjencev, ponižanih poražencev, ki operirajo z main stream idejno povprečnostjo, a zanesljivo realizacijo.
Eni in drugi pa so po difoltu večno skregani.

Raziskave in izkušnje razvitega sveta učijo, da pa je pot do kreativnega uspeha prav v simbiozi teh dveh arhetipov ustvarjalcev. Atribut sočasnosti svobodno drznega in racionalno klišejskega ustvarjanja rodi najboljše rezultate. Rešitev je torej v nujnem sodelovanju različnosti. In spoštovanju drugačnosti. Naj gre za ustvarjalnost, družino, stranko, državo … sodelovanje desno in levo naštelanih glav je naporno, a daje najboljše rezultate, saj se stopnja zrelosti nacije določa prav z zmožnostjo sodelovanja različnosti.

Takšno prakso vidim delovati. Poznam takšne zakonce. Poznam par takšnih držav. Poznam nekaj kreativnih pogonov, ki delujejo na ta način. To so otočki inteligence. Poznam pa tudi drugačne prakse. Javno zavračanje sodelovanja je znak retardiranosti. V primeru politike, ki je zasnovana kot nujno sodelovanje različnosti za dosego najboljših rezultatov, pa je to, po mojem mnenju, kaznivo dejanje.

Spoštovanje različnega drugega pola vodi v napredek. Na vseh področjih. A sam živim v državi, ki te simbioze ne dopušča, ne razume in jo celo zavrača. Da se lahko minerji mastijo in večno vladajo.
Kreativni škrat.«

**
Zjutraj, ko se bo »levi« kreativec zbudil, bo pogledal dnevni kažipot. In odšel levo ali desno; pač po direktivi! Drugi se bodo smejali, se mastili in, kot zapiše Škrat, večno vladali. Na različnih lestvicah.