NA KOŽO
Kolumna Dejana Vodovnika: Libeliče
Za hip sem bogokletniško pomislil, da je bila tista zgodovinska zamenjava, v kateri sta osrednji vlogi odigrali Libeliče in Rabštajn – zaman.
Odpri galerijo
I. je iz Libelič. Oni dan sva si delila praznično omizje nekje v bližini bodoče tretje osi in skorajda tik ob katastrofi, imenovani Teš 6. Povedala mi je, da v vasi, v Libeličah, nimajo več skupnih prostorov družabnega življenja. Vse da so jim zaprli, zdaj pa se mladi in drugi malo manj mladi družijo kar po domovih. »Enkrat pri enem, drugič pri drugem, s harmoniko ali brez, in kozarček pogovora steče,« je nasmejano dodala in, vsaj tako sem ocenil, nadaljnjo misel raje zadržala zase.
Da si kruh služi v sosednji Avstriji, in navsezadnje sploh ni edina iz teh koncev, pa je postalo, vsaj tako sem prebral med vrsticami, nekaj povsem vsakdanjega.
Naše Libeliče so poznane po Sloveniji zavoljo uspelega bega iz Avstrije. Takoj po plebiscitu so namreč Libeličani na ves glas in po vseh zvezah in poznanstvih, uradnih in neuradnih, zahtevali, da jih priključijo k Jugoslaviji. Po dveh letih jim je izziv uspel, zgodila se je zamenjava. Rabštajn/Rabenstein onstran Drave z nemškim življem je namreč želel priti v Avstrijo. Vse drugo je zgodovina, s katero se ob določenih dneh tako rade hvalijo kravate.
Če bi Libeliče ostale v Avstriji, bi bila to danes nepomembna vas ob meji. Vprašanje je, kakšna bi bila sestava prebivalstva. Ko so se Libeliče izločile iz avstrijske republike, je ta vas dejansko ostala slovenska. Zaradi tega je pridobila pomen, ki ga sicer ne bi imela, radi povedo, a v zadnjem času se pomen izgublja. Tisti, ki se na te stvari spoznajo, pravijo, da smo Slovenci v 20. stoletju sicer izgubljali svoja nacionalna ozemlja skoraj ob vseh mejah, Libeličani pa so s trmo dokazali, da je mogoče mejo spremeniti, če so le dovolj močni.
Zdaj, ko je prišel čas šoferjev, ki skozi šipe grozijo, in slepih, ki pametne učijo, kravat, ki lepo govorijo, kot prepeva Vlado Kreslin, je tudi v Libeličah tako, da je v sosednji Avstriji kruh bolj bel, delodajalec pa (razmeroma) bolj zanesljiv.
I. bo jutri spet zgodaj vstala in odšla na delo v sosednjo Avstrijo. Tako kot še kakšnih 15.000 drugih iz Slovenije. In za hip sem bogokletniško pomislil, da je bila tista zgodovinska zamenjava, v kateri sta osrednji vlogi odigrali Libeliče in Rabštajn – zaman.
Da si kruh služi v sosednji Avstriji, in navsezadnje sploh ni edina iz teh koncev, pa je postalo, vsaj tako sem prebral med vrsticami, nekaj povsem vsakdanjega.
Naše Libeliče so poznane po Sloveniji zavoljo uspelega bega iz Avstrije. Takoj po plebiscitu so namreč Libeličani na ves glas in po vseh zvezah in poznanstvih, uradnih in neuradnih, zahtevali, da jih priključijo k Jugoslaviji. Po dveh letih jim je izziv uspel, zgodila se je zamenjava. Rabštajn/Rabenstein onstran Drave z nemškim življem je namreč želel priti v Avstrijo. Vse drugo je zgodovina, s katero se ob določenih dneh tako rade hvalijo kravate.
Če bi Libeliče ostale v Avstriji, bi bila to danes nepomembna vas ob meji. Vprašanje je, kakšna bi bila sestava prebivalstva. Ko so se Libeliče izločile iz avstrijske republike, je ta vas dejansko ostala slovenska. Zaradi tega je pridobila pomen, ki ga sicer ne bi imela, radi povedo, a v zadnjem času se pomen izgublja. Tisti, ki se na te stvari spoznajo, pravijo, da smo Slovenci v 20. stoletju sicer izgubljali svoja nacionalna ozemlja skoraj ob vseh mejah, Libeličani pa so s trmo dokazali, da je mogoče mejo spremeniti, če so le dovolj močni.
Zdaj, ko je prišel čas šoferjev, ki skozi šipe grozijo, in slepih, ki pametne učijo, kravat, ki lepo govorijo, kot prepeva Vlado Kreslin, je tudi v Libeličah tako, da je v sosednji Avstriji kruh bolj bel, delodajalec pa (razmeroma) bolj zanesljiv.
I. bo jutri spet zgodaj vstala in odšla na delo v sosednjo Avstrijo. Tako kot še kakšnih 15.000 drugih iz Slovenije. In za hip sem bogokletniško pomislil, da je bila tista zgodovinska zamenjava, v kateri sta osrednji vlogi odigrali Libeliče in Rabštajn – zaman.
