NA KOŽO
Kolumna Dejana Vodovnika: Med dvema ognjema
Kaj je prebivalstvu, da raje prisluhne športnim funkcionarjem, ki k več gibanja pozivajo iz pisarn, kot zdravnikom?
Odpri galerijo
Imamo 12 praznikov in poleg tega še pet dodatnih dela prostih dni. Zdaj je na zelniku Olimpijskega komiteja Slovenija (OKS) zrasla zamisel, da naj bi 1. oktobra vsako leto praznovali še dan športa. »Ne zahtevamo prostega dneva in nobenega denarnega nadomestila za prebivalstvo. Prizadevamo si za praznik, zaradi katerega si bo morda še kakšen Slovenec vzel uro časa za enourno organizirano vadbo,« zatrjujejo zdravjabrižniški avtorji zamisli.
Da gre za populizem, menijo eni, drugi, da gre za povsem vsebinsko zamisel. Velika večina pa pozablja, da šport že ima praznik, in sicer 15. oktobra, na dan, ko se OKS, krovna športna organizacija, spomni svoje ustanovitve.
Si pa predstavljam morebitni praznični 1. oktober. Šolarji bi po direktivi v katerem od mestnih parkov tekali čez drn in strn ali celo zaigrali med dvema ognjema. Kričali bi na ves glas, učiteljice bi pihale od jeze, ker bi morale nadzirati mladež s slušalkami v ušesih. Vmes bi se prikazali funkcionarji. In uradni fotografi.
Zvečer bi športni pomembneži sedli na oblazinjene stole kake dvorane in na sponzorirani akademiji zaploskali Janu Plestenjaku, Modrijanom, in, seveda, lepim besedam o športu, ki nas »krepi in jača«.
V celofan zavita namera, da naj bi bilo prizadevanje za praznik namenjeno zgolj temu, da bi si morda še kakšen Slovenec vzel uro časa za organizirano vadbo, je morda res iskrena. Treba je pač vedeti, da zdravniki že leta in leta opozarjajo, da je debelost eden resnejših problemov sodobnega življenja v razvitem svetu ter da je kriva za pet odstotkov vseh smrti na svetu.
Sprašujem pa se, kaj za vraga je prebivalstvu, ki očitno raje prisluhne športnim funkcionarjem, ki k »več gibanja« pozivajo iz pisarn, kot zdravnikom, ki razmere zelo dobro poznajo iz prakse.
Kaj pa če bi raje kot dan športa, ki naj bi bil 1. oktobra, z maksimalno podporo športnih funkcionarjev praznovali 11. oktober, ki je že devet let razglašen za svetovni dan debelosti? Ena od ekip na tekmovanju igre med dvema ognjema bi bili tudi številni športni velmožje. Predsednik, česar koli že, pa bi tisto »uro za več gibanja« ob robu igrišča mahal s slovensko zastavo.
Da gre za populizem, menijo eni, drugi, da gre za povsem vsebinsko zamisel. Velika večina pa pozablja, da šport že ima praznik, in sicer 15. oktobra, na dan, ko se OKS, krovna športna organizacija, spomni svoje ustanovitve.
Si pa predstavljam morebitni praznični 1. oktober. Šolarji bi po direktivi v katerem od mestnih parkov tekali čez drn in strn ali celo zaigrali med dvema ognjema. Kričali bi na ves glas, učiteljice bi pihale od jeze, ker bi morale nadzirati mladež s slušalkami v ušesih. Vmes bi se prikazali funkcionarji. In uradni fotografi.
Zvečer bi športni pomembneži sedli na oblazinjene stole kake dvorane in na sponzorirani akademiji zaploskali Janu Plestenjaku, Modrijanom, in, seveda, lepim besedam o športu, ki nas »krepi in jača«.
V celofan zavita namera, da naj bi bilo prizadevanje za praznik namenjeno zgolj temu, da bi si morda še kakšen Slovenec vzel uro časa za organizirano vadbo, je morda res iskrena. Treba je pač vedeti, da zdravniki že leta in leta opozarjajo, da je debelost eden resnejših problemov sodobnega življenja v razvitem svetu ter da je kriva za pet odstotkov vseh smrti na svetu.
Sprašujem pa se, kaj za vraga je prebivalstvu, ki očitno raje prisluhne športnim funkcionarjem, ki k »več gibanja« pozivajo iz pisarn, kot zdravnikom, ki razmere zelo dobro poznajo iz prakse.
Kaj pa če bi raje kot dan športa, ki naj bi bil 1. oktobra, z maksimalno podporo športnih funkcionarjev praznovali 11. oktober, ki je že devet let razglašen za svetovni dan debelosti? Ena od ekip na tekmovanju igre med dvema ognjema bi bili tudi številni športni velmožje. Predsednik, česar koli že, pa bi tisto »uro za več gibanja« ob robu igrišča mahal s slovensko zastavo.
