NA EKS
Kolumna Dejana Vodovnika: Metelkova 666 – Munchmallow eksperiment
Danes bom malce sanjal, jutri je nov dan. Edino, česar pa še ne vem, je, ali bo spet na prafaktorje razstavljen še kak steber demokracije.
Odpri galerijo
Ema Kugler FOTO: JOŽE SUHADOLNIK
Priznam, da sem bil zelo vesel, ko sem izvedel, da so umetnici Emi Kugler Slovenske železnice podaljšale najemno pogodbo za prostor na Parmovi v Ljubljani še do konca leta 2021. Bil sem vesel in celo presenečen, ker vem, ko sem pač spremljal dogajanje, povezano z Emo, kaj vse se je dogajalo. Pred očmi in za zaveso.
Včasih pomislim, kaj vse za vraga doživljamo. To, da je v Evropski uniji veliko narobe, namreč že dolgo vemo, no, tudi vidimo. Pa pri nas, v naši podalpski provinci takisto!
Populistični modus operandi se zdi preprost. Zdi se, da nam demokracijo – pravosodje, medije, tudi šolstvo, kulturo … – razstavljajo na prafaktorje, pokonci pa bo vse skupaj postavljala še cela vrsta mladih. Tako zelo dražiti ljudstvo, da se bo – uf, kako skrb vzbujajoče zbanalizirana beseda – klalo med seboj: eni bodo navijali za, drugi bodo (kolesarili) proti, medtem ko se bodo tretji ozirali na tuje ali zazirali predvsem še vase, kot zapiše kolegica z Dela, pa res meji na »mejo normalnosti«.
In v tem razmišljanju prispejo v nabiralnik Kreativne zadrege nekreativnih časov – No. 4
takole zapiše: »Na primeru Metelkove 6 se lahko poučimo o fenomenu dveh plati vsake zgodbe. Kdo in kaj je ta, ki se vseli v izpraznjen državni objekt in se mu zdi samoumevno, da trideset let tam biva in deluje brez najemnine? Obenem pa vsako leto kandidira za državni denar? Vseh trideset let mu ne pride na misel vlaganje v objekt in vzdrževanje le tega. Za češnjo na vrhu torte pa se, bolj ali manj, samookrona za umetnika v interesu države?
To je, v psihološkem smislu, otrok, ki zahteva, noče čakati in trmari za zadovoljitev vseh svojih potreb. Takoj. Munchmallow. Država pa je njegov veliki popustljivi očka. Zagotavljanje strehe nad glavo in vsakoletno dodeljevanje denarja je samoumevno. Ko njegovo /v večini primerov/ nekonsistentno in fragmentirano nerazumno in shizofreno udejstvovanje, očkovi prijatelji /ki pa so lastniki medijev/, označujejo za 'uber' umetnino, je samooklicani umetnik dokončno ujet v nerešljivo zanko samoprevare.
Kako rešiti problem izostanka meja in vzpostavitve dolgoročne koncentracije v poznem otroštvu in začetku adolescence? Kako spraviti v sebe zagledanega otroka, v ego stanje odgovornega odraslega? Nemogoče ali zelo težko. Ker v njegovi glavi je /po poročanju STA/ naslednje:
'Proti ravnanju ministrstva za kulturo odločno protestiramo in ga razumemo kot napad na civilno družbo in neodvisno kulturo v želji, da se onemogoči delovanje kritične javnosti …'
Planet X. Kaj porečejo tisoči, ki vsak mesec plačujejo tržne najemnine, delujejo na trgu, nikoli še niso prejeli nikakršne državne pomoči in v vsebinskem in obrtniškem smislu visoko prekašajo samooklicane umetnike, ki sami sebe vidijo kot avantgardo, alternativo, civilno družbo in svoj obstoj enačijo z obstojem demokracije:
'Ministrstvu za kulturo in vladi sporočamo, da prostorov ne bomo zapustili in da se bomo z vsemi silami uprli napadom na civilno družbo, alternativno kulturo in demokracijo /citat Delo/.'
Jezus! Ko nekoga, ki je trideset let živel na račun države, prijazno prosiš, da končno zapusti brezplačno zibko in se postavi na svoje noge, je to napad na civilno družbo, kulturo in demokracijo. Poteza Ministrstva za kulturo je ob takšnih izjavah videti kot zapozneli vzgojni ukrep. Postavitev meja, ki jih očka ni postavil ob pravem času.
Za otrokovo dobro gre. Ne za civilno družbo in ne za demokracijo. Prav bi bilo, da petdesetletno dete vstopi na trg in pod enakimi pogoji, kot veljajo za svet, ki se ni samookronal, dokaže svojo alternativnost, vrhunskost, vizijo in predčasnost. Za obstoj kritične misli in demokracije.
To je druga plat medalje. Videnje tistih, ki smo morali odrasti. Kreativni škrat«
**
Sam bom danes malce sanjal; jutri je nov dan. Edino, česar pa še ne vem, je, ali bo spet na prafaktorje razstavljen še kak steber demokracije, na katerega smo bili navajeni, ali pa bo dan nemara minil v stilu: »Hm, kdo bi si mislil; danes pa se ni zgodilo nič kaj takega. Razen kakega neumnega čivkanja!« Pa ne ptic, če je kdo nemara po nemarnem pomislil na njih!
Včasih pomislim, kaj vse za vraga doživljamo. To, da je v Evropski uniji veliko narobe, namreč že dolgo vemo, no, tudi vidimo. Pa pri nas, v naši podalpski provinci takisto!
Danes bom malce sanjal, jutri je nov dan. Edino, česar pa še ne vem, je, ali bo spet na prafaktorje razstavljen še kak steber demokracije.
Populistični modus operandi se zdi preprost. Zdi se, da nam demokracijo – pravosodje, medije, tudi šolstvo, kulturo … – razstavljajo na prafaktorje, pokonci pa bo vse skupaj postavljala še cela vrsta mladih. Tako zelo dražiti ljudstvo, da se bo – uf, kako skrb vzbujajoče zbanalizirana beseda – klalo med seboj: eni bodo navijali za, drugi bodo (kolesarili) proti, medtem ko se bodo tretji ozirali na tuje ali zazirali predvsem še vase, kot zapiše kolegica z Dela, pa res meji na »mejo normalnosti«.
In v tem razmišljanju prispejo v nabiralnik Kreativne zadrege nekreativnih časov – No. 4
takole zapiše: »Na primeru Metelkove 6 se lahko poučimo o fenomenu dveh plati vsake zgodbe. Kdo in kaj je ta, ki se vseli v izpraznjen državni objekt in se mu zdi samoumevno, da trideset let tam biva in deluje brez najemnine? Obenem pa vsako leto kandidira za državni denar? Vseh trideset let mu ne pride na misel vlaganje v objekt in vzdrževanje le tega. Za češnjo na vrhu torte pa se, bolj ali manj, samookrona za umetnika v interesu države?
To je, v psihološkem smislu, otrok, ki zahteva, noče čakati in trmari za zadovoljitev vseh svojih potreb. Takoj. Munchmallow. Država pa je njegov veliki popustljivi očka. Zagotavljanje strehe nad glavo in vsakoletno dodeljevanje denarja je samoumevno. Ko njegovo /v večini primerov/ nekonsistentno in fragmentirano nerazumno in shizofreno udejstvovanje, očkovi prijatelji /ki pa so lastniki medijev/, označujejo za 'uber' umetnino, je samooklicani umetnik dokončno ujet v nerešljivo zanko samoprevare.
Kako rešiti problem izostanka meja in vzpostavitve dolgoročne koncentracije v poznem otroštvu in začetku adolescence? Kako spraviti v sebe zagledanega otroka, v ego stanje odgovornega odraslega? Nemogoče ali zelo težko. Ker v njegovi glavi je /po poročanju STA/ naslednje:
Munchmallow. Tisti, ki želijo, bodo že razumeli, za kaj gre. FOTO: TORTA.SI
'Proti ravnanju ministrstva za kulturo odločno protestiramo in ga razumemo kot napad na civilno družbo in neodvisno kulturo v želji, da se onemogoči delovanje kritične javnosti …'
Planet X. Kaj porečejo tisoči, ki vsak mesec plačujejo tržne najemnine, delujejo na trgu, nikoli še niso prejeli nikakršne državne pomoči in v vsebinskem in obrtniškem smislu visoko prekašajo samooklicane umetnike, ki sami sebe vidijo kot avantgardo, alternativo, civilno družbo in svoj obstoj enačijo z obstojem demokracije:
'Ministrstvu za kulturo in vladi sporočamo, da prostorov ne bomo zapustili in da se bomo z vsemi silami uprli napadom na civilno družbo, alternativno kulturo in demokracijo /citat Delo/.'
Jezus! Ko nekoga, ki je trideset let živel na račun države, prijazno prosiš, da končno zapusti brezplačno zibko in se postavi na svoje noge, je to napad na civilno družbo, kulturo in demokracijo. Poteza Ministrstva za kulturo je ob takšnih izjavah videti kot zapozneli vzgojni ukrep. Postavitev meja, ki jih očka ni postavil ob pravem času.
Ema Kugler FOTO: JOŽE SUHADOLNIK
Za otrokovo dobro gre. Ne za civilno družbo in ne za demokracijo. Prav bi bilo, da petdesetletno dete vstopi na trg in pod enakimi pogoji, kot veljajo za svet, ki se ni samookronal, dokaže svojo alternativnost, vrhunskost, vizijo in predčasnost. Za obstoj kritične misli in demokracije.
To je druga plat medalje. Videnje tistih, ki smo morali odrasti. Kreativni škrat«
**
Sam bom danes malce sanjal; jutri je nov dan. Edino, česar pa še ne vem, je, ali bo spet na prafaktorje razstavljen še kak steber demokracije, na katerega smo bili navajeni, ali pa bo dan nemara minil v stilu: »Hm, kdo bi si mislil; danes pa se ni zgodilo nič kaj takega. Razen kakega neumnega čivkanja!« Pa ne ptic, če je kdo nemara po nemarnem pomislil na njih!
