NA EKS
Kolumna Dejana Vodovnika: Muzej glasbe
Glasba je edina umetnost na Slovenskem, ki nima svojega osrednjega muzeja. Kar je res, je res!
Odpri galerijo
Danes ob 11. uri bo za slovensko glasbo kar pomemben dogodek. Pravzaprav za glasbeno dediščino države. V Slovenskem glasbenoinformacijskem centru (SIGIC) bodo namreč predstavili projekt MOMUS, Glasbeni vodič po poteh snovne glasbene dediščine Slovenije, ki so ga na SIGIC ob sodelovanju s filozofsko fakulteto pripravljali dve leti.
S projektom MOMUS – Monumentis Musicum Sloveniae – se SIGIC pridružuje zaznamovanju evropskega leta kulturne dediščine, katerega namen je čim več ljudi spodbuditi k odkrivanju in doživljanju kulturne dediščine Evrope, v katero nedvomno spada tudi glasba.
Od prvih začetkov z glasbenimi obeležji, ki so jih v okviru seminarskih nalog popisali študenti muzikologije na filozofski fakulteti pod mentorstvom dr. Matjaža Barba, prek obeležij, ki so v popisu Zavoda za varstvo kulturne dediščine, do raziskovanja, pri katerem je SIGIC pomagalo 119 institucij in posameznikov. Zdaj imajo nekaj čez 200 popisanih glasbenih obeležij. Za realizacijo tega obsežnega projekta so potrebovali, kot povedo, natanko dve leti.
MOMUS na ta način orje ledino, saj vključuje digitalno in digitalizirano slikovno gradivo ter podrobne opise spomenikov in z njimi povezanih oseb s področja glasbene umetnosti. Interaktivna zasnova spletne publikacije omogoča neposreden stik s spomeniki, spominskimi ploščami, spominskimi parki in muzejskimi glasbenimi zbirkami. Hkrati pa nikoli ne zastari, saj se vseskozi posodablja in dopolnjuje.
In zdaj k bistvu.
Glasba je edina umetnost na Slovenskem, ki nima svojega osrednjega muzeja. Kar je res, je res!
Kot vemo, so v slovenskih muzejih in galerijah shranjene številne dragocenosti, ki pričajo, da je ta prostor že od pradavnine pomembno vključen v mednarodni tok dogajanj. Mitološki Jazon naj bi tod vozil svoje zlato runo, v različnih obdobjih so potekale pomembne bitke za ozemlja in nadvlado svetu, nastajala so umetniška dela, ki so vzbujala pozornost v Parizu in Benetkah, ne nazadnje je tu vzniknila ideja o vožnji po vesolju.
Narodni muzej Slovenije je eden od številnih muzejskih biserov v državi. Za tiste, ki nemara ne vedo: najstarejši in najbolj fascinantni predmeti v muzeju pričajo o visoki ravni kulture na ozemlju Slovenije že od pradavnine. Tu je shranjena 60.000 let stara piščal neandertalca, ki velja za najstarejše glasbilo na svetu. Med dragocenostmi so vaška situla, zlata našivka iz 13. ali 12. stoletja pr. n. št., najdena v Blejskem jezeru, idol in drevak z Ljubljanskega barja, mašni plašč iz oblačila Hasana paše, breverl z magičnimi izreki in žaro s srcem ustanovitelja trapistovskega samostana.
Slovenija nedvomno spada v srednjeevropski kulturni prostor, obkrožajo jo zelo različne etnije. Naš zahod se zelo razlikuje od severa, panonski del na severovzhodu je precej drugačen od naše vzhodne in južne soseščine. Kljub nekaterim vplivom se da našo ljudsko tradicijo po številnih merilih in lastnostih tudi bistveno ločiti od sosedov, pravijo poznavalci. Trstenka, prastaro glasbilo, ki je ovekovečeno na vaški situli, pa znamenite Kuhnove orgle, ki jih je akademiji za glasbo v Ljubljani leta 2016 podarila švicarska župnija St. Josef Horgen, pa klavikordi in majhne salonske orgle z dvema registroma, ki so najmanjši tovrstni ohranjeni inštrument iz obdobja baroka v Sloveniji, ki jih je mogoče videti v Narodnem muzeju, je le nekaj slovenskih glasbil, ki bi jih s ponosom lahko kazali v osrednjem muzeju glasbe na Slovenskem. Če bi ga, seveda, imeli. Pa ga nimamo.
In še nekaj – pomembnega. Niti en med vojsko županskih kandidatov v podalpski deželi v svojih obljubah, s katerimi so mamili za glas na nedeljskih lokalnih volitvah, ni omenil morebitne možnosti ustanovitve muzeja glasbe. Žalostno, vendar resnično.
S projektom MOMUS – Monumentis Musicum Sloveniae – se SIGIC pridružuje zaznamovanju evropskega leta kulturne dediščine, katerega namen je čim več ljudi spodbuditi k odkrivanju in doživljanju kulturne dediščine Evrope, v katero nedvomno spada tudi glasba.
Od prvih začetkov z glasbenimi obeležji, ki so jih v okviru seminarskih nalog popisali študenti muzikologije na filozofski fakulteti pod mentorstvom dr. Matjaža Barba, prek obeležij, ki so v popisu Zavoda za varstvo kulturne dediščine, do raziskovanja, pri katerem je SIGIC pomagalo 119 institucij in posameznikov. Zdaj imajo nekaj čez 200 popisanih glasbenih obeležij. Za realizacijo tega obsežnega projekta so potrebovali, kot povedo, natanko dve leti.
MOMUS na ta način orje ledino, saj vključuje digitalno in digitalizirano slikovno gradivo ter podrobne opise spomenikov in z njimi povezanih oseb s področja glasbene umetnosti. Interaktivna zasnova spletne publikacije omogoča neposreden stik s spomeniki, spominskimi ploščami, spominskimi parki in muzejskimi glasbenimi zbirkami. Hkrati pa nikoli ne zastari, saj se vseskozi posodablja in dopolnjuje.
In zdaj k bistvu.
Glasba je edina umetnost na Slovenskem, ki nima svojega osrednjega muzeja. Kar je res, je res!
Kot vemo, so v slovenskih muzejih in galerijah shranjene številne dragocenosti, ki pričajo, da je ta prostor že od pradavnine pomembno vključen v mednarodni tok dogajanj. Mitološki Jazon naj bi tod vozil svoje zlato runo, v različnih obdobjih so potekale pomembne bitke za ozemlja in nadvlado svetu, nastajala so umetniška dela, ki so vzbujala pozornost v Parizu in Benetkah, ne nazadnje je tu vzniknila ideja o vožnji po vesolju.
Narodni muzej Slovenije je eden od številnih muzejskih biserov v državi. Za tiste, ki nemara ne vedo: najstarejši in najbolj fascinantni predmeti v muzeju pričajo o visoki ravni kulture na ozemlju Slovenije že od pradavnine. Tu je shranjena 60.000 let stara piščal neandertalca, ki velja za najstarejše glasbilo na svetu. Med dragocenostmi so vaška situla, zlata našivka iz 13. ali 12. stoletja pr. n. št., najdena v Blejskem jezeru, idol in drevak z Ljubljanskega barja, mašni plašč iz oblačila Hasana paše, breverl z magičnimi izreki in žaro s srcem ustanovitelja trapistovskega samostana.
Slovenija nedvomno spada v srednjeevropski kulturni prostor, obkrožajo jo zelo različne etnije. Naš zahod se zelo razlikuje od severa, panonski del na severovzhodu je precej drugačen od naše vzhodne in južne soseščine. Kljub nekaterim vplivom se da našo ljudsko tradicijo po številnih merilih in lastnostih tudi bistveno ločiti od sosedov, pravijo poznavalci. Trstenka, prastaro glasbilo, ki je ovekovečeno na vaški situli, pa znamenite Kuhnove orgle, ki jih je akademiji za glasbo v Ljubljani leta 2016 podarila švicarska župnija St. Josef Horgen, pa klavikordi in majhne salonske orgle z dvema registroma, ki so najmanjši tovrstni ohranjeni inštrument iz obdobja baroka v Sloveniji, ki jih je mogoče videti v Narodnem muzeju, je le nekaj slovenskih glasbil, ki bi jih s ponosom lahko kazali v osrednjem muzeju glasbe na Slovenskem. Če bi ga, seveda, imeli. Pa ga nimamo.
In še nekaj – pomembnega. Niti en med vojsko županskih kandidatov v podalpski deželi v svojih obljubah, s katerimi so mamili za glas na nedeljskih lokalnih volitvah, ni omenil morebitne možnosti ustanovitve muzeja glasbe. Žalostno, vendar resnično.