Kolumna Dejana Vodovnika: Namišljena popolnost iz zaodrja

Bil sem na precej glasbenih dogajanjih: doma, se pravi v Sloveniji, in na tujem. Tudi v Kanadi, Argentini in v Urugvaju! Tudi v zaodrju: kot novinar, gost ali prijatelj nastopajočih. V tistem zaodrju, ki je za veliko večino oboževalcev nedostopen, razen če se promotor ne odloči drugače in v sobo zadaj povabi deseterico oboževalk ali oboževalcev – pač odvisno od zvezdnika oz. zvezdnice.

In potem, ko je mir, ko »ugasnejo luči, ko pesem se konča … obrazi vseh ljudi povsod so vedno isti …« kot bi zapela diva Helena Blagne.

In nemalokrat se mi je zazdelo, da sem v taistem zaodrju opazil neko povsem drugo zvezdo, kot je bila na odru. Ne le zaradi obnašanja, tudi zaradi ličenja. Priznam, da so mi vedno šle na jetra ženske, ki so nase in na svoje telo tako rekoč metale ličila kot za stavo oz. z lopato, kot bi rekel moj dragi znanec, znan kot Karlo Lopato.

Nekaj podobnega je opazila britanska fotografinja in blogerka Jo Blackwell, ki je v sklopu projekta Face It, Own It fotografirala ženske, starejše od štirideset, brez ličila. Doslej je v objektiv ujela 167 žensk, njihove fotografije pa objavila v istoimenski knjigi in v kratkem filmu. »Zdi se mi grozljivo, da si moramo nadeti masko, da bi nas družba sprejela.« Kot je še pojasnila Blackwellova: »Nekatere so premagale bolezni, druge pa so naveličane prilagajanja.«

Lepota brez ličila! To na sceni, tudi spletni, skorajda ni več mogoče. Tudi slovenski.



Enkrat lani je vsepovsodnavzoča in multipraktičnosposobna, tega se še dobro spomnim, Rebeka Dremelj v Plestenjakovi Sobi 102 predstavila videospot za pesem Še verjamem, pred navzoče pa je – glej ga, zlomka – stopila brez ličil in dejala, da se lepota najde tudi v nepopolnosti. Res je bil vse skupaj en velik njen marketinški trik, s katerimi je sposobna skoraj vsak mesec, če je potreba, pa vsak teden (nazadnje fotografiranje v spodnjem perilu, kar je povzročilo nekaj malega ogorčenja in nagrauževanja), pokazati, da je še živa in da ima še nekaj naročnikov kot spletna influencerka.

Takrat, v Plestenjakovi sobi 102, je Dremljeva zapisala na družabnih omrežjih, se je odločila, da nam (»Nam? Komu nam?« me je takrat v rebra z vprašanjem dregnil kolega iz elektronske medijske hiše) nastavi ogledalo. »Včasih se sprašujem, v kakšen svet spuščam svoji hčerki. Sploh še vemo, kaj je realnost? Nam je sploh še jasno, da se lahko lepota najde tudi v nepopolnosti? Odločila sem se, da z novo pesmijo vsem nam nastavim ogledalo! Nihče ni popoln!«

Čez čas smo jo spet lahko v javnosti opazovali nališpano »u nulo«. Tisto, da se lepota lahko najde tudi v nepopolnosti, pa je bilo – ha, kdo bi si mislil – že naslednje jutro pozabljeno.

Ali pa npr. naša Natalija. Natalija Verboten. Nekje sem prebral, da je omenjena slovenska estradnica, ki je otroške počitnice tako rada preživljala tudi v svetu neznanem Srednjem Doliču pri Mislinji, »utelešenje lepote in miline« …. Naravne!

Na, hudiča, si rečem čez čas, ko v eni od hrvaških revij buljim v gromozansko fotografijo, s katere se smeji hrvaški plastični kirurg Glumičić, obkrožen z nekaj estradnicami, njegovimi rednimi strankami. Tudi z Natalijo Verboten, »utelešenjem lepote in miline.« V drugem časniku pa mi v oči pade oglas za neke kreme, ki »lepšajo kožo in blablablabla«. In skrbijo za lepoto in milino. Tudi s fotografijo utelešene lepote in miline.

Dobrodošli v zaodrju, svetu namišljene popolnosti. Moč notranje lepote še dolgo ne bo preglasila ode, ki jih nekateri tako radi pojejo zunanjosti oz. zunanjemu videzu. Pa naj se vse naše rebeke in natalije še tako trudijo.

Lepota brez ličila! To na sceni skorajda ni več mogoče. Tudi slovenski. In tudi med pandemijo, vsak dan na medmrežju.