Kolumna Dejana Vodovnika: Naš Martin in preša iz Iraka
Kar je res, je res. Martinovanje, to naše najbolj razširjeno praznovanje, se bliža z nadzvočno hitrostjo. Kakor koli, spet bomo imeli najboljša vina, najboljše race, goske, mlince … in obkroženi bomo – spet – z najboljšimi prijatelji. Prijatelji rujne kapljice. Iz arhivov bomo potegnili podatke, da smo spet najboljši. No, v vsem pa – žal – le ne. Prehiteli so nas namreč v Iraku.
Arheologi so tam nekje odkrili prvo, in kot verjamejo, tudi najstarejšo vinsko prešo na svetu, uporabljali pa so jo pred kakimi 2700 leti na severu takratne Mezopotamije, med rekama Evfrat in Tigris. Kakšen udarec za naše domače vinoslovce in vinske znanstvenike. Še tisti škof iz francoskega Toursa z madžarskimi koreninami, ki se je zdel najprimernejši naslednik in zaščitnik tega pomembnega časa, se je menda ob novici obrnil v grobu.
Skoraj vsak dan lahko poslušamo naše preljube predstavnike in izbrance ljudstva, da si je treba naliti čistega vina. Ko spregovorijo o tem ali ko odprejo usta o onem; venomer nam sporočajo nekaj o nalivanju čistega vina. »Moramo si naliti čistega vina! Morate si naliti čistega vina …«
Ko družba, nekje v kotu kakega lokala, naroči še eno rundo, da si pač poplaknejo grlo s še enim kozarčkom rujnega, so nemudoma pijančki, ko politiki zahtevajo, da si nalijemo »kozarec čistega vina«, pa je to »iskrena želja po dialogu«. Kdo, za vraga, bi vedel, kaj vse to pomeni.
Vrnimo se 308 let nazaj, ko se je zgodil tolminski kmečki upor. Kmete so takrat razkurile predvsem trošarine na meso in vino. Tolminski kmetje so hitro doumeli, da problem ni samo v fevdalcih in cerkveni gosposki, ki so jih izkoriščali, temveč v »sistemu«, v oblasti.
Kakor koli; nalijmo si čistega vina! Ta fraza je kajpak večpomenska, ker drugačna niti ne more biti. Med drugim nam govori, in številni nas torej prepričujejo, da Slovenci v glavnem ne pijemo čistega, pristnega vina, skrbno donegovanega v najboljših kleteh, ampak razne zvarke in žlobudre. Ko pa trčimo, vključno s politiki, ob kaj zelo pomembnega v življenju, se hipoma »streznimo« in si rečemo: Nalijmo si čistega vina!
In v tem se strinjam z veleumnimi veleumneži našega vsakdana, da si bo kozarec takega, čistega, treba naliti še zaradi marsičesa na Slovenskem. Takoj ali vsaj zelo kmalu!
