Kolumna Dejana Vodovnika: Naš večinski tok

Kreativne zadrege v teh nekreativnih časih se kopičijo kot smeti na številnih deponijah. Podobnega mnenja je tudi Kreativni škrat, ki se je tokrat lotil vzrokov, zakaj mladi raje poslušajo tujo glasbo, kot da bi prisluhnili izdelkom domačih avtorjev. Takole meni:

»Večkrat slišim mlade govoriti, da v Sloveniji ni dobre glasbe. Zato poslušajo tujo. Globalno internetno ponudbo razumejo kot šolanje lastne ustvarjalnosti. Vpeti v globalno ponudbo so napredni, moderni, v koraku s časom.
Niso.


Internet je velika enosmerna cesta. Kaže se kot dvosmerna cesta, a v resnici pretežno deluje le v eni smeri. Kot zadnja leta karavanški predor. Pravzaprav je karavanški predor bolj pravičen. Odprt je pol ure v eno in pol ure v drugo smer. Internet je 24/7 odprt pretežno v eni smeri. Relevantne tržne in strateške vsebine se pretakajo od razvitejših k manj razvitim. V obratni smeri potuje le odpad, poln naših osebnih podatkov in naših navad. Obenem pa ti manj razviti z veseljem 'pijejo' in plačujejo tuje vsebine. Se kreativno izobražujejo. A ne vedo, da je tovrstno izobraževanje pravzaprav pot v lastno ustvarjalno in bivanjsko izničenje.

Pot, ki vodi stran od samega sebe in za ustvarjalnost prepotrebni 'originalni jaz' spreminja v 'prilagojeni jaz' že videnega, že slišanega. Moj jaz, mojo pesem, mojo zgodbo zgolj poskuša naslikati kot že naslikano, že slišano. Če moja pripoved ne zveni znano, verjetno ni dobra. Kdo ji bo prisluhnil? Drvimo v smeri ene in edine, zadnje in ultimativne uspešnice. Ko jo najdemo, se bo vrtela le še ta!

Novodobna mladež posluša in gleda le že videno, že slišano. Že všečkano. Na kraj pameti jim ne pride, da bi si drznili postati drugačni. Originalni. Samosvoji. Če se slučajno odločijo storiti korake v tej smeri, ostanejo sami!!!! Izločeni, zasmehovani, izvrženi. Družbena smrt je kazen za tistega, ki se dandanes ne prilagodi že zapovedanemu.

Slovenci smo bili do pojava globalizacije umetnosti pravzaprav kar uspešni in drzni v samosvojem izrazu. Recimo v glasbi. Imamo eno največkrat izvedenih skladb sveta. V bivši državi smo skrbeli za drugačnost. Bili smo pojem izvirnosti. Prvi v rock glasbi. Prvi v elektroniki. Prvi v punku. Prvi v glasbi, prežeti s političnim angažmajem. Imeli smo najboljšo popevko. Da o narodno-zabavni glasbi, ki je prodala v svetu več plošč kot vsa preostala Juga skupaj, niti ne izgubljam besed.

Hm? Smo že takrat všečkali in posnemali? Da. Ampak takrat smo kopirali alternativo. Krila. Robove. Trup letala – mainstream (večinski tok, večinska usmeritev, prevladujoči trendspletni /slovar PONS) glasbo smo ohranili originalno v domačem kulturnem kontekstu.

Danes v Sloveniji robovi še vedno delujejo. Alter na eni strani in poflpop na drugi. Krila. Kje pa je trup letala??? Ni ga. Kar je skrb vzbujajoče. Glasbena ali vsakršna ustvarjalna scena namreč brez svojega osrednjega dela – mainstreama ne more preživeti. Vedno in povsod je sosledje dogodkov takšno, da se ekstremni glasbeni izrazi odklonijo od obstoječega srednjega glavnega toka. Ta definira, kaj je odklonsko. Gaussova krivulja.

Zakaj v Sloveniji mainstream ne štima? O tej zanimivi temi pa morda v naslednjih kreativnih izzivih nekreativnih časov.
Kreativni škrat.«

**
Ni kaj; res si velja zapomniti nekatera dejstva iz naše polpretekle zgodovine, ki se je številni sramujejo. Še kako drži, da smo v ex Jugi prav Slovenci skrbeli za drugačnost. Bili smo pojem izvirnosti. Prvi v rock glasbi. Prvi v elektroniki. Prvi v punku. Prvi v glasbi, prežeti s političnim angažmajem … Res si to velja zapomniti v teh precej nekreativnih časih.