Kolumna Dejana Vodovnika: Naše voščene lutke
To, da ima že skoraj vsaka normalno turistična država svoj muzej voščenih lutk Madame Tussauds, dokazuje tudi nedavno odprtje prve izpostave v arabskem svetu, in sicer v Dubaju. Na ogled so sredi arabskega sveta postavili tudi lutki nogometaša Messija in pevke Rihanne ter 15 lutk regionalnih zvezdnikov.
Tudi v Sloveniji smo skoraj že imeli tak muzej. Skoraj, saj so nekateri visokoleteče napovedovali, da naj bi ga v Ljubljani odprli že marca 2009 – najprej naj bi predstavili deset lutk, nato bi se zbirka povečala na 25. Poudarek bi bil predvsem na osebnostih, ki so oblikovale slovensko zgodovino in ki soustvarjajo našo sedanjost. Zamisel, da bi muzej stal na Ljubljanskem gradu, je padla v Ljubljanico, prav tako pogajanja s polhograjsko občino in na koncu – vse skupaj.
Od takratnih napovedi pa do danes so številne muzeje odprli marsikje. Zdaj tudi v Dubaju.
Bi si ga Ljubljana zaslužila? Bi! Bi bilo zanj dovolj zanimanja? Bi! Bi tako kot v Dubaju imeli koga domačega za uliti v vosek in ga postaviti na ogled? Bi! Ni pa skrivnost, da vsaka lutka stane 200.000 evrov, naredijo jih v kakih 800 delovnih urah in jih oblikujejo na podlagi do petsto meritvenih podatkov in vsaj dvajsetih fotografij in risb. Lutke sicer izdeluje dvajset posebej izučenih umetnikov, ki glavo in trup oblikujejo iz gline, jo nato prelijejo s tanko plastjo voska in za vsako lutko uporabijo do pol kilograma las.
Pri mojstrih pa se skriva kleč. Glede na aktualne razmere v naši deželici na temni strani Alp mi je povsem jasno, da projekt muzeja voščenih lutk nima skoraj nikakršnih možnosti v Sloveniji. Pa niti ne toliko zaradi denarja, ta bi se našel, saj ga marsikje še kar z lopato mečejo skozi okno. Težavo bi imeli namreč mojstri.
Ti bi namreč potrebnim petsto meritvenim podatkom in fotografijam morali dodati še številne, posebej aktualno značilne za slovensko okolje. To pa so morebitni Ostržkov nos, osončenost telesa s soncem iz davčnih oaz ali različnih termalnih zdravilišč, ignorantski izraz na obrazu … in še kakšno.
Ni kaj, hud napor bi to bil za mojstre in tudi za obiskovalce. Ti bi pred lutko sami obstali kot v vosek uliti, saj ne bi prepoznali, koga gledajo. Pod figuro bi namreč pisalo, da gre za tega in tega, a lutka bi ga prikazovala povsem drugačnega, kot ga javnost pozna iz olepšanih prikazovanj tega ali onega pomembneža v javnosti.
