Kolumna Dejana Vodovnika: Naši balkoni
Julijin balkon v veronski Via Cappello bo še nekaj časa sameval, slovenski balkonski glasbeniki pa so na svojo »spontano balkonsko dobrohotnost« že zdavnaj pozabili.
Odpri galerijo
Domnevni Julijin balkon FOTO: VERONAOFFICE
Kakšnih pet let je že od takrat, ko sem spremljal igro Balkon francoskega dramatika, pisatelja, pesnika in tudi političnega aktivista Jeana Geneta.
Ne spomnim se, ali mi je bila všeč ali ne. Vem pa, da je bilo osrednje dogajanje postavljeno v neimenovani bordel, v bordel kot metaforo družbe, neimenovane družbe, neimenovanega prostora, kjer ima domišljija prosto pot do neslutenih razsežnosti. V bordel pa vdira tudi zunanji svet. Onkraj zidov se namreč dogaja revolucija, ki počasi zajema celotno mesto in grozi, da bo zrušila vzpostavljeni red. Idealno odrsko prizorišče, skratka.
Kot dandanes, v teh čudnih, nevarnih in nepredvidljivih časih, ko se je na balkonih in »balkonih« dogajalo marsikaj; ko se spodaj, pod balkoni, dogaja koronska revolucija, na balkonih pa ploskanje, pikniki, samopromocija, igranje na inštrumente …
Genet je sicer eno najbolj razburljivih in provokativnih dramskih besedil prejšnjega stoletja začel pisati leta 1955 in ga leto pozneje tudi izdal. Leta 1957, natančneje 22. aprila 1957, doživi dramsko besedilo odrsko praizvedbo v Arts Theatre Clubu v Londonu. Genet s predstavo, ki jo je režiral Peter Zadek, ni zadovoljen, saj se mu zdi preveč všečna in realistična, zato pred premiero povzroči škandal z zahtevo po njeni odpovedi. Zahtevi kajpak ni ugodeno. Še več; Genetu s policijo preprečijo vstop v dvorano in s tem ogled premiere. V Franciji doživi delo svojo prvo uprizoritev leta 1960 v režiji Petra Brooka.
Pravzaprav pa se je začelo v Italiji. V domovini Romea in Julije in »njunega« balkona. Tistega v Via Capello v Veroni, na Julijini hiši, kamor so še do nedavnega trumoma zahajali turisti z vsega sveta in očarano zrli v Julijin balkon, v rokah držeč mobilne telefone in se trudili ujeti »romantični trenutek v Veroni«.
Ko je v realni svet vstopil ON, smrtonosni covid-19, se je vse skupaj spremenilo. Prekinilo. Julijin balkon je ostal osamljen. Vendar so se oglasili vsi drugi italijanski balkoni. In pozneje, pač po vzoru italijanskih glasbenikov, ki so svojim državljanom v karanteni neštetokrat popestrili vsakdanjik v okviru akcije #unitimalontani (združeni, a narazen), so se organizirali tudi španski, danski, švedski, francoski, argentinski … in, seveda, slovenski. Hm, le kdaj so se kaj spomnili sami in se ne le zgledovali po kom drugem? #samovprašam.
No, povrhu so slovenski glasbeniki vseh zvrsti na celotno javnost naslovili poziv k spontanim (!!!!) glasbenim in pevskim nastopom na svojem domu, balkonih, terasah po vsej Sloveniji. In slišali smo tudi poudarjanje, da glasba človeka navda s pozitivnimi čustvi in upanjem. Se strinjam! Podpišem!
Potem pa smo videli, kako so številni glasbeniki, ki so pozivali k »spontanosti«, k »podpori zdravstvenim delavcem, k pozitivnim čustvom« in kdobiševedelčemu, začeli svoje izdelke promovirati na spletu, se z njimi samopromovirati, fotografije z balkonskih nastopov so začele deževati na različne naslove, nekateri so celo izdali cedeje balkonskih nastopov …
Kaj je že navrgel Jean Genet? Balkon kot bordel, onkraj katerega se – če malo parafraziram – dogaja (koronska) revolucija, ki počasi zajema celotno mesto in grozi, da bo zrušila vzpostavljeni red. Idealno odrsko prizorišče, skratka.
Julijin balkon v veronski Via Cappello 23 bo še nekaj časa sameval, slovenski balkonski glasbeniki pa so na svojo »spontano dobrohotnost« že zdavnaj pozabili.
Balkoni pa vseeno ostajajo idealno odrsko prizorišče. Prizorišče, ki pač vzbuja fantazije. Če ne takšnih kot v Genetovi igri pa vsaj samopromocijske. Navsezadnje tudi to nekaj šteje.
Ne spomnim se, ali mi je bila všeč ali ne. Vem pa, da je bilo osrednje dogajanje postavljeno v neimenovani bordel, v bordel kot metaforo družbe, neimenovane družbe, neimenovanega prostora, kjer ima domišljija prosto pot do neslutenih razsežnosti. V bordel pa vdira tudi zunanji svet. Onkraj zidov se namreč dogaja revolucija, ki počasi zajema celotno mesto in grozi, da bo zrušila vzpostavljeni red. Idealno odrsko prizorišče, skratka.
Kot dandanes, v teh čudnih, nevarnih in nepredvidljivih časih, ko se je na balkonih in »balkonih« dogajalo marsikaj; ko se spodaj, pod balkoni, dogaja koronska revolucija, na balkonih pa ploskanje, pikniki, samopromocija, igranje na inštrumente …
Genet je sicer eno najbolj razburljivih in provokativnih dramskih besedil prejšnjega stoletja začel pisati leta 1955 in ga leto pozneje tudi izdal. Leta 1957, natančneje 22. aprila 1957, doživi dramsko besedilo odrsko praizvedbo v Arts Theatre Clubu v Londonu. Genet s predstavo, ki jo je režiral Peter Zadek, ni zadovoljen, saj se mu zdi preveč všečna in realistična, zato pred premiero povzroči škandal z zahtevo po njeni odpovedi. Zahtevi kajpak ni ugodeno. Še več; Genetu s policijo preprečijo vstop v dvorano in s tem ogled premiere. V Franciji doživi delo svojo prvo uprizoritev leta 1960 v režiji Petra Brooka.
Pravzaprav pa se je začelo v Italiji. V domovini Romea in Julije in »njunega« balkona. Tistega v Via Capello v Veroni, na Julijini hiši, kamor so še do nedavnega trumoma zahajali turisti z vsega sveta in očarano zrli v Julijin balkon, v rokah držeč mobilne telefone in se trudili ujeti »romantični trenutek v Veroni«.
Ko je v realni svet vstopil ON, smrtonosni covid-19, se je vse skupaj spremenilo. Prekinilo. Julijin balkon je ostal osamljen. Vendar so se oglasili vsi drugi italijanski balkoni. In pozneje, pač po vzoru italijanskih glasbenikov, ki so svojim državljanom v karanteni neštetokrat popestrili vsakdanjik v okviru akcije #unitimalontani (združeni, a narazen), so se organizirali tudi španski, danski, švedski, francoski, argentinski … in, seveda, slovenski. Hm, le kdaj so se kaj spomnili sami in se ne le zgledovali po kom drugem? #samovprašam.
No, povrhu so slovenski glasbeniki vseh zvrsti na celotno javnost naslovili poziv k spontanim (!!!!) glasbenim in pevskim nastopom na svojem domu, balkonih, terasah po vsej Sloveniji. In slišali smo tudi poudarjanje, da glasba človeka navda s pozitivnimi čustvi in upanjem. Se strinjam! Podpišem!
Potem pa smo videli, kako so številni glasbeniki, ki so pozivali k »spontanosti«, k »podpori zdravstvenim delavcem, k pozitivnim čustvom« in kdobiševedelčemu, začeli svoje izdelke promovirati na spletu, se z njimi samopromovirati, fotografije z balkonskih nastopov so začele deževati na različne naslove, nekateri so celo izdali cedeje balkonskih nastopov …
Kaj je že navrgel Jean Genet? Balkon kot bordel, onkraj katerega se – če malo parafraziram – dogaja (koronska) revolucija, ki počasi zajema celotno mesto in grozi, da bo zrušila vzpostavljeni red. Idealno odrsko prizorišče, skratka.
Julijin balkon v veronski Via Cappello 23 bo še nekaj časa sameval, slovenski balkonski glasbeniki pa so na svojo »spontano dobrohotnost« že zdavnaj pozabili.
Balkoni pa vseeno ostajajo idealno odrsko prizorišče. Prizorišče, ki pač vzbuja fantazije. Če ne takšnih kot v Genetovi igri pa vsaj samopromocijske. Navsezadnje tudi to nekaj šteje.
