NA EKS
Kolumna Dejana Vodovnika: Nergači z jajci
Še sreča, da je med vsemi tudi še nekaj takih, ki še zdaleč ne spadajo med tradicionalne folklorne nergače, ampak si upajo kaj argumentiranega povedati tudi brez dlake na jeziku.
Odpri galerijo
Severa Gjurin FOTO: JOŽE SUHADOLNIK
Nobena skrivnost ni, da smo neizmerno nezadovoljni sami s seboj, tako nezadovoljni, da bi nas analitiki lahko uvrstili v družbo najslabših držav sveta. Preprosto, navadni nergači smo. A kdo na Slovenskem najbolj generira to neverjetno razliko med visoko življenjsko ravnjo in nezadovoljstvom s svojimi razmerami? Tisti, katerih življenjske razmere so najslabše ali, paradoksno, tisti, katerih so najboljše?
Že po izkušnjah vemo, da so po navadi najslabše volje tam, kjer je veliko denarja in bogastva in bi ga hoteli še več; v kaki revni kmečki bajti pa je obilo smeha in veselja. Je torej treba raziskati, kakšne volje so Primorci, Gorenjci, Štajerci? So Primorci in Ljubljančani, kjer je standard menda najvišji, depresivni, nervozni, zajedljivi, naveličani? In zakaj je na Goričkem in v Halozah vselej tako veselo?
Kaj pa na glasbeni sceni? Slovenski, seveda! Z veseljem sem oni dan prebral pogovor s pevko Severo Gjurin.
»V glasbenem svetu je veliko prekupčevanja. To igro se lahko greš ali pa ne. Pri nas obstaja izredna neusklajenost med tema prostoroma. V tujini je tako: če ima glasbenik veliko koncertov, se njegove pesmi vrtijo tudi na radiu. In če se pojavlja na televiziji in radiu, ima najbrž tudi koncerte. Pri nas je žal drugače. Poznana je tudi praksa: 'Gospod urednik, tu je denar. V naslednjem letu sem zakupil toliko vašega prostora.' Uredniku prepišeš svoje pravice za pol leta in takrat si lahko hit poletja. Urednik tako vrti sebe, ne zanima ga kakovost pesmi, ampak lasten dobiček. Koliko je to početje zakonito ali ne, presodite sami. Medijski in zlasti radijski prostor ni zares odprt. A radijske frekvence naj bi bile v javno dobro, kot je izvir vode nekaj skupnega. Zato zakonodaja omogoča regulacijo tega javnega prostora, na podlagi načela zaščite kulture in jezika,« je odvrnila na vprašanje o skreganosti med radijsko in koncertno resničnostjo.
Za Gjurinovo bi si upal trditi, da še zdaleč ni ena od tistih, ki nergajo le zaradi nerganja pa da bi pridobila kak centimeter časopisnega prostora. Še bolj pa me je zradostilo njeno razmišljanje o slovenski glasbi in kvotah.
»Imajo jih (kvote; op. D. V.) tudi drugod po svetu. Na primer v Avstraliji ali Kanadi, kjer imajo frankofonsko in anglofonsko kvoto. To ni nekaj, kar bi si izmislili pri nas. Ko sem se intenzivneje zavzemala za kvote in predvsem izboljšanje odnosa do slovenske glasbe, sem bila neprijetno presenečena, ker sem bila deležna pomislekov kot na primer: 'Ali ni to malo nacionalistično?' V zakonodaji je bila deset let dvajsetodstotna kvota za komercialne radijske programe in štiridesetodstotna za nacionalne programe. Ker nikoli ni bilo določeno, kdaj naj bi jih izvajali, so zakon vse bolj zlorabljali in slovensko glasbo predvajali skoraj izključno ponoči. Svoboda brez odgovornosti ni zares svoboda, zato nas je nekaj posameznikov pred leti o tem fenomenu spregovorilo naglas. Na lastni koži moraš občutiti, kaj pomeni dvigniti glavo in biti napaden, predvsem od nekaterih ljudi, ki imajo velik vpliv na javno mnenje. Izkušnja je zanimiva. Čez čas je splošno mnenje postalo podporno. Ljudje so se začeli strinjati, da je v radijskem svetu nekaj narobe in da obstaja veliko kakovostne slovenske glasbe, ki naj se jo predvaja tudi podnevi,« se je glasil odgovor pevke.
In vmes se mi je prikradla misel Giannija Rijavca, ki je spregovoril o lobijih. Glasbenih lobijih. »Gre za lobije, ki so se v tem času ustvarili. To so zaprti krogi, ki držijo skupaj, so povezave z uredniki na radijskih in televizijskih postajah. Zato so nekateri nonstop na radiih in televizijah, vedno eni in isti, in to je dobra petina slovenske glasbene produkcije. Tri četrtine glasbenikov pa enostavno ne pride zraven in do ljudi, poslušalcev,« je ocenil Rijavec.
In? Nič! Žalostna, vendar resnična stvarnost današnjega glasbenega trenutka v podalpskem raju. In še sreča, da je med vsemi tudi še nekaj takih, ki še zdaleč ne spadajo med tradicionalne folklorne nergače, ampak si upajo kaj argumentiranega povedati tudi brez dlake na jeziku.
Že po izkušnjah vemo, da so po navadi najslabše volje tam, kjer je veliko denarja in bogastva in bi ga hoteli še več; v kaki revni kmečki bajti pa je obilo smeha in veselja. Je torej treba raziskati, kakšne volje so Primorci, Gorenjci, Štajerci? So Primorci in Ljubljančani, kjer je standard menda najvišji, depresivni, nervozni, zajedljivi, naveličani? In zakaj je na Goričkem in v Halozah vselej tako veselo?
Kaj pa na glasbeni sceni? Slovenski, seveda! Z veseljem sem oni dan prebral pogovor s pevko Severo Gjurin.
»V glasbenem svetu je veliko prekupčevanja. To igro se lahko greš ali pa ne. Pri nas obstaja izredna neusklajenost med tema prostoroma. V tujini je tako: če ima glasbenik veliko koncertov, se njegove pesmi vrtijo tudi na radiu. In če se pojavlja na televiziji in radiu, ima najbrž tudi koncerte. Pri nas je žal drugače. Poznana je tudi praksa: 'Gospod urednik, tu je denar. V naslednjem letu sem zakupil toliko vašega prostora.' Uredniku prepišeš svoje pravice za pol leta in takrat si lahko hit poletja. Urednik tako vrti sebe, ne zanima ga kakovost pesmi, ampak lasten dobiček. Koliko je to početje zakonito ali ne, presodite sami. Medijski in zlasti radijski prostor ni zares odprt. A radijske frekvence naj bi bile v javno dobro, kot je izvir vode nekaj skupnega. Zato zakonodaja omogoča regulacijo tega javnega prostora, na podlagi načela zaščite kulture in jezika,« je odvrnila na vprašanje o skreganosti med radijsko in koncertno resničnostjo.
Za Gjurinovo bi si upal trditi, da še zdaleč ni ena od tistih, ki nergajo le zaradi nerganja pa da bi pridobila kak centimeter časopisnega prostora. Še bolj pa me je zradostilo njeno razmišljanje o slovenski glasbi in kvotah.
»Imajo jih (kvote; op. D. V.) tudi drugod po svetu. Na primer v Avstraliji ali Kanadi, kjer imajo frankofonsko in anglofonsko kvoto. To ni nekaj, kar bi si izmislili pri nas. Ko sem se intenzivneje zavzemala za kvote in predvsem izboljšanje odnosa do slovenske glasbe, sem bila neprijetno presenečena, ker sem bila deležna pomislekov kot na primer: 'Ali ni to malo nacionalistično?' V zakonodaji je bila deset let dvajsetodstotna kvota za komercialne radijske programe in štiridesetodstotna za nacionalne programe. Ker nikoli ni bilo določeno, kdaj naj bi jih izvajali, so zakon vse bolj zlorabljali in slovensko glasbo predvajali skoraj izključno ponoči. Svoboda brez odgovornosti ni zares svoboda, zato nas je nekaj posameznikov pred leti o tem fenomenu spregovorilo naglas. Na lastni koži moraš občutiti, kaj pomeni dvigniti glavo in biti napaden, predvsem od nekaterih ljudi, ki imajo velik vpliv na javno mnenje. Izkušnja je zanimiva. Čez čas je splošno mnenje postalo podporno. Ljudje so se začeli strinjati, da je v radijskem svetu nekaj narobe in da obstaja veliko kakovostne slovenske glasbe, ki naj se jo predvaja tudi podnevi,« se je glasil odgovor pevke.
In vmes se mi je prikradla misel Giannija Rijavca, ki je spregovoril o lobijih. Glasbenih lobijih. »Gre za lobije, ki so se v tem času ustvarili. To so zaprti krogi, ki držijo skupaj, so povezave z uredniki na radijskih in televizijskih postajah. Zato so nekateri nonstop na radiih in televizijah, vedno eni in isti, in to je dobra petina slovenske glasbene produkcije. Tri četrtine glasbenikov pa enostavno ne pride zraven in do ljudi, poslušalcev,« je ocenil Rijavec.
In? Nič! Žalostna, vendar resnična stvarnost današnjega glasbenega trenutka v podalpskem raju. In še sreča, da je med vsemi tudi še nekaj takih, ki še zdaleč ne spadajo med tradicionalne folklorne nergače, ampak si upajo kaj argumentiranega povedati tudi brez dlake na jeziku.
