NA EKS
Kolumna Dejana Vodovnika: Nezmotljivost z napako
Nič čudnega, da postaja takisto zmotljiva tudi večina tistih, od jutra do popoldneva in večera obsedenih s tehnologijo.
Odpri galerijo
Čas, naš gospodar FOTO: REUTERS
Ta nezmotljivost oz. predvsem prepričevanje, kdo je najboljši in sploh oh in ah, je v zadnjem času prešlo vse meje dobrega okusa.
Večino nas od malega vzgajajo, da se dobro blago samo hvali in da je skromnost lepa čednost. Včasih je mogoče to celo res, vendar zaradi takih mitov ljudje pogosto zavozijo svoje kariere in ne uresničijo svojih sanj – ker so preveč vljudni, spodobni in skromni, da bi se hvalili. In tako nadrejeni ne opazijo njihovih izrednih sposobnosti in jih ne cenijo.
Kdor si želi uspeti, se mora znati promovirati. Kdo nas bo hvalil, če se ne bomo sami? Vendar če želimo to storiti, se moramo najprej spopasti z napačnim razmišljanjem, ki nas ovira na poti do uspeha. Obstaja namreč veliko mitov o samohvali, v katere ljudje verjamejo, čeprav niso resnični, in si s tem delajo veliko poklicne škode. Vendar naj se s tem ubadajo nekateri drugi, tokrat me je malček zmotila pomembnost časomerilcev.
Za začetek vrnitev v zgodovino.
Za slovenski šport so bile 14. zimske olimpijske igre, tiste v letu 1984, velik izziv. Predvsem od alpskih smučarjev, ki so se takrat že ponašali ne le z velikimi uspehi v svetovnem pokalu, temveč tudi s prvimi kolajnami na svetovnih prvenstvih, se je pričakovalo, da bodo osvojili prvo jugoslovansko in seveda slovensko kolajno na zimskih igrah. Ko je Jure Franko v veleslalomu s srebrno kolajno uresničil ta tako dolgotrajni sen, je bilo veselje neizmerno in vsa Jugoslavija se je hotela identificirati z njim. Po Sarajevu je tiste dni donelo Volimo Jureta više od bureka! (Jureta imamo raje kot burek).
Upokojeni Delov športni novinar Vito Divac se iz Sarajeva spominja prigode o časomerilcih in jugošportnikih. Organizatorji in Swiss Timing, ki je skrbel za vsa merjenja časov, naj bi se tiho dogovorili, da bo na veleslalomu zmagal švicarski Max Julen, Jure Franko, ki je bil med našimi v najboljši formi, pa naj bi osvojil kolajno. Na koncu je Jure osvojil srebrno, Julen pa zlato. »Verjetnost? Naključje?« so se mnogi spraševali. Predstavnik Swiss Tima v Sarajevu je tako ugibanje vzel kot šalo, saj je v stvarnosti nemogoče ponarediti čas, je zatrjeval. Prvič, časomerilci so profesionalci, ki si kaj takega ne bi dovolili, drugič, takoj ko se čas pojavi na televizijskem zaslonu, je možnost manipulacije skoraj nična, tretjič, Švicarji bi zmagali na vseh tekmah, na katerih bi hoteli, vsi pa vedo, da redko zmagujejo, in ne nazadnje imajo v vsaki reprezentanci človeka, ki tekmo časovno spremlja na svoj način in zelo dobro ve, kdo je bil zares hiter in kdo ne.
Zdaj pa v sedanjost, petintrideset let pozneje.
Mednarodna smučarska zveza – nenehno domnevno nezmotljiva – je sporočila, da je spremenila izide smuka za svetovni pokal alpskih smučark v Crans Montani, ki je bil konec letošnjega februarja. Takrat so imeli organizatorji tekme v Švici veliko težav z merjenjem časa, ki za štiri tekmovalke ni bil izmerjen elektronsko. Zanje so uporabili rezervno ročno merjenje, kjer pa so bile napake. Saj vemo, da je bila še večja katastrofa padec naše smučarke Ilke Štuhec, a ta del je že v rokah nje in zdravnikov.
Fis in uradni časomerilec Swiss Timing (taisti kot pred petintridesetimi leti v bosanskem Sarajevu in ki se rad pokaže kot nezmotljiv) sta v uradni izjavi zapisala tudi opravičilo tekmovalkam, ekipam, medijem in javnosti.
Kdo torej pravi, da so uradni časomerilci nezmotljivi? In, mimogrede, bi se zdelo, da bo v vseh teh letih tehnologija napredovala … Hm, pa kaže, da nazaduje in postaja vse bolj zmotljiva! Kdo bi si mislil! Nič čudnega, da postaja takisto zmotljiva tudi večina tistih, od jutra do popoldneva in večera obsedenih s tehnologijo v rokah, ušesih, na glavah, hlačah … Tudi domnevno nezmotljivi Švicarji. Samohvala z napako, pač! In kar je še huje, še verjamete »uradnim« časomerilcem?
Večino nas od malega vzgajajo, da se dobro blago samo hvali in da je skromnost lepa čednost. Včasih je mogoče to celo res, vendar zaradi takih mitov ljudje pogosto zavozijo svoje kariere in ne uresničijo svojih sanj – ker so preveč vljudni, spodobni in skromni, da bi se hvalili. In tako nadrejeni ne opazijo njihovih izrednih sposobnosti in jih ne cenijo.
Kdor si želi uspeti, se mora znati promovirati. Kdo nas bo hvalil, če se ne bomo sami? Vendar če želimo to storiti, se moramo najprej spopasti z napačnim razmišljanjem, ki nas ovira na poti do uspeha. Obstaja namreč veliko mitov o samohvali, v katere ljudje verjamejo, čeprav niso resnični, in si s tem delajo veliko poklicne škode. Vendar naj se s tem ubadajo nekateri drugi, tokrat me je malček zmotila pomembnost časomerilcev.
Za začetek vrnitev v zgodovino.
Za slovenski šport so bile 14. zimske olimpijske igre, tiste v letu 1984, velik izziv. Predvsem od alpskih smučarjev, ki so se takrat že ponašali ne le z velikimi uspehi v svetovnem pokalu, temveč tudi s prvimi kolajnami na svetovnih prvenstvih, se je pričakovalo, da bodo osvojili prvo jugoslovansko in seveda slovensko kolajno na zimskih igrah. Ko je Jure Franko v veleslalomu s srebrno kolajno uresničil ta tako dolgotrajni sen, je bilo veselje neizmerno in vsa Jugoslavija se je hotela identificirati z njim. Po Sarajevu je tiste dni donelo Volimo Jureta više od bureka! (Jureta imamo raje kot burek).
Upokojeni Delov športni novinar Vito Divac se iz Sarajeva spominja prigode o časomerilcih in jugošportnikih. Organizatorji in Swiss Timing, ki je skrbel za vsa merjenja časov, naj bi se tiho dogovorili, da bo na veleslalomu zmagal švicarski Max Julen, Jure Franko, ki je bil med našimi v najboljši formi, pa naj bi osvojil kolajno. Na koncu je Jure osvojil srebrno, Julen pa zlato. »Verjetnost? Naključje?« so se mnogi spraševali. Predstavnik Swiss Tima v Sarajevu je tako ugibanje vzel kot šalo, saj je v stvarnosti nemogoče ponarediti čas, je zatrjeval. Prvič, časomerilci so profesionalci, ki si kaj takega ne bi dovolili, drugič, takoj ko se čas pojavi na televizijskem zaslonu, je možnost manipulacije skoraj nična, tretjič, Švicarji bi zmagali na vseh tekmah, na katerih bi hoteli, vsi pa vedo, da redko zmagujejo, in ne nazadnje imajo v vsaki reprezentanci človeka, ki tekmo časovno spremlja na svoj način in zelo dobro ve, kdo je bil zares hiter in kdo ne.
Zdaj pa v sedanjost, petintrideset let pozneje.
Mednarodna smučarska zveza – nenehno domnevno nezmotljiva – je sporočila, da je spremenila izide smuka za svetovni pokal alpskih smučark v Crans Montani, ki je bil konec letošnjega februarja. Takrat so imeli organizatorji tekme v Švici veliko težav z merjenjem časa, ki za štiri tekmovalke ni bil izmerjen elektronsko. Zanje so uporabili rezervno ročno merjenje, kjer pa so bile napake. Saj vemo, da je bila še večja katastrofa padec naše smučarke Ilke Štuhec, a ta del je že v rokah nje in zdravnikov.
Fis in uradni časomerilec Swiss Timing (taisti kot pred petintridesetimi leti v bosanskem Sarajevu in ki se rad pokaže kot nezmotljiv) sta v uradni izjavi zapisala tudi opravičilo tekmovalkam, ekipam, medijem in javnosti.
Kdo torej pravi, da so uradni časomerilci nezmotljivi? In, mimogrede, bi se zdelo, da bo v vseh teh letih tehnologija napredovala … Hm, pa kaže, da nazaduje in postaja vse bolj zmotljiva! Kdo bi si mislil! Nič čudnega, da postaja takisto zmotljiva tudi večina tistih, od jutra do popoldneva in večera obsedenih s tehnologijo v rokah, ušesih, na glavah, hlačah … Tudi domnevno nezmotljivi Švicarji. Samohvala z napako, pač! In kar je še huje, še verjamete »uradnim« časomerilcem?
