Kolumna Dejana Vodovnika: Pa-pa-raci
Zdaj je edino, kar kakemu paparacu uspe prodati, fotografija tega ali onega, ki z masko na obrazu sprehaja pse ali drvi od avta do trgovine in nazaj.
Odpri galerijo
Na preži FOTO: ROGER CRAKNELL/BBC
V Velikem slovarju tujk, ki ga je izdala Cankarjeva založba, piše, da je paparac, po vzdevku fotografa iz Fellinijevega filma Sladko življenje, vsiljiv, nasilen fotograf škandaloznih prizorov. Razlaga je sicer precej obtožujoča, v resnici so paparaci fotoreporterji, ki največkrat z astronomskimi teleobjektivi neusmiljeno in predrzno, detektivsko sledijo slavnim osebnostim in jih fotografirajo, ko jih te najmanj pričakujejo in si jih najmanj želijo.
Danes, v teh čudnih, do neke mere sicer vznemirljivih časih, pa so prav paparaci večinoma ostali brez honorarjev.
Hollywoodske zvezde so skrite po svojih domovih, večina glasbenih zvezd z javnostjo komunicira le po spletu. Paparaci v Hollywoodu so brez dela, časniki pa jim za fotografije vseeno še ponujajo velike vsote denarja; če bi le »ujeli« koga. Tudi restavracije in mondeni klubi, v katere so pred koronakrizo zahajali zvezdniki vseh različnih razredov, imajo ključavnice na vratih. Zdaj je edino, kar kakemu paparacu uspe prodati, fotografija tega ali onega, ki z masko na obrazu sprehaja pse ali drvi od avta do trgovine in nazaj. Randy Bauer, ustanovitelj agencije Bauer-Griffin, ki je specializirana za fotografiranje slavnih, pravi: »Za 95 odstotkov manj fotografij prodamo; namesto 7000 na mesec jih gre zdaj v promet le borih 500.«
Mi je pa v teh časih, ko vsako minuto iščemo nekaj, kar nam bo vsaj za silo odvrnilo misli od črne politike in črnega trenutka, prišel pod roke priročnik, namenjen učenkam najslavnejše šole za vzgojiteljice. Star je skoraj 130 let, Emily Ward ga je napisala leta 1892, kot pomoč novim dijakinjam kolidža Norland, ta je z leti postal elitna šola za vzgojiteljice, ki jih najemajo slavni, bogati in tudi kraljevi, med slednjimi sta vojvoda in vojvodinja Cambriška, ki sta varuško s kolidža Norland najela za svoja otroka, princa Georgea in princeso Charlotte.
Wardova je ustanovila šolo za vzgojiteljice, ki naj bi, oblečene v značilne uniforme, z ramen mater prevzele nekaj bremena. Dnevnik in vodnik obenem razkriva vizijo Wardove glede šole in tudi pričakovanj dijakinj. Več kot stoletje ni bilo znano, kje je, nato pa so knjigo našli v zaprašeni škatli na podstrešju zdajšnjega sedeža kolidža v Bathu. Zapise je našla predavateljica Elizabeth Kerry, ko je pospravljala stare škatle.
Knjižica formata A5 obsega več kot 120 strani spominov na prve dneve kolidža oziroma instituta Norland, kot so mu rekli nekdaj. V izvlečkih Emily Ward pripoveduje o izzivih začetkov izobraževalne institucije za mlade ženske, ki naj bi se izučile novega poklica varuške oziroma vzgojiteljice. Današnje se med drugim učijo spopadanja s paparaci, nekoč pa so se ubadale s šivanjem, higieno in prvo pomočjo.
V teh časih tudi varuške nimajo kaj veliko dela; vsaj pri slavnih ne, saj so ti zdaj doma, snemanja, priprave na film in podobno pa so zamaknjeni za »nedoločen čas«. Ampak, vseeno.
Tudi pri nas, ki se ne moremo prav pohvaliti, da imamo paparace, saj naše, domače zvezde vseh vrst, starlete, multipraktiki in vsi drugi posel paparacev večinoma opravljajo kar sami. Doma, v kopalnicah, na balkonih … In potem to razpošljejo na splet ali na naslov osebnega kronista »slovenskozvezdniške« biografije, zaradi česar lahko izvemo, kdaj je kdo odšel na dvorišče, kaj so pekli na žaru, kako je (končno) »našel, našla čas, da je sinu/hčerki prebral/a pravljico za lahko noč …«, ho, ho, celo kuhati da so začeli.
In tako so paparaci postali še ena kategorija, ki jo je covid-19 dotolkel. Astronomski teleobjektivi pa so postavljeni v kot. Začasno ali za dlje? Vse bolj se dozdeva, da je tisti paparac iz Fellinijevega filma Sladko življenje (p)ostal le lik iz zgodovine. Filmske in resnične!
Danes, v teh čudnih, do neke mere sicer vznemirljivih časih, pa so prav paparaci večinoma ostali brez honorarjev.
Hollywoodske zvezde so skrite po svojih domovih, večina glasbenih zvezd z javnostjo komunicira le po spletu. Paparaci v Hollywoodu so brez dela, časniki pa jim za fotografije vseeno še ponujajo velike vsote denarja; če bi le »ujeli« koga. Tudi restavracije in mondeni klubi, v katere so pred koronakrizo zahajali zvezdniki vseh različnih razredov, imajo ključavnice na vratih. Zdaj je edino, kar kakemu paparacu uspe prodati, fotografija tega ali onega, ki z masko na obrazu sprehaja pse ali drvi od avta do trgovine in nazaj. Randy Bauer, ustanovitelj agencije Bauer-Griffin, ki je specializirana za fotografiranje slavnih, pravi: »Za 95 odstotkov manj fotografij prodamo; namesto 7000 na mesec jih gre zdaj v promet le borih 500.«
Mi je pa v teh časih, ko vsako minuto iščemo nekaj, kar nam bo vsaj za silo odvrnilo misli od črne politike in črnega trenutka, prišel pod roke priročnik, namenjen učenkam najslavnejše šole za vzgojiteljice. Star je skoraj 130 let, Emily Ward ga je napisala leta 1892, kot pomoč novim dijakinjam kolidža Norland, ta je z leti postal elitna šola za vzgojiteljice, ki jih najemajo slavni, bogati in tudi kraljevi, med slednjimi sta vojvoda in vojvodinja Cambriška, ki sta varuško s kolidža Norland najela za svoja otroka, princa Georgea in princeso Charlotte.
Wardova je ustanovila šolo za vzgojiteljice, ki naj bi, oblečene v značilne uniforme, z ramen mater prevzele nekaj bremena. Dnevnik in vodnik obenem razkriva vizijo Wardove glede šole in tudi pričakovanj dijakinj. Več kot stoletje ni bilo znano, kje je, nato pa so knjigo našli v zaprašeni škatli na podstrešju zdajšnjega sedeža kolidža v Bathu. Zapise je našla predavateljica Elizabeth Kerry, ko je pospravljala stare škatle.
Knjižica formata A5 obsega več kot 120 strani spominov na prve dneve kolidža oziroma instituta Norland, kot so mu rekli nekdaj. V izvlečkih Emily Ward pripoveduje o izzivih začetkov izobraževalne institucije za mlade ženske, ki naj bi se izučile novega poklica varuške oziroma vzgojiteljice. Današnje se med drugim učijo spopadanja s paparaci, nekoč pa so se ubadale s šivanjem, higieno in prvo pomočjo.
V teh časih tudi varuške nimajo kaj veliko dela; vsaj pri slavnih ne, saj so ti zdaj doma, snemanja, priprave na film in podobno pa so zamaknjeni za »nedoločen čas«. Ampak, vseeno.
Tudi pri nas, ki se ne moremo prav pohvaliti, da imamo paparace, saj naše, domače zvezde vseh vrst, starlete, multipraktiki in vsi drugi posel paparacev večinoma opravljajo kar sami. Doma, v kopalnicah, na balkonih … In potem to razpošljejo na splet ali na naslov osebnega kronista »slovenskozvezdniške« biografije, zaradi česar lahko izvemo, kdaj je kdo odšel na dvorišče, kaj so pekli na žaru, kako je (končno) »našel, našla čas, da je sinu/hčerki prebral/a pravljico za lahko noč …«, ho, ho, celo kuhati da so začeli.
In tako so paparaci postali še ena kategorija, ki jo je covid-19 dotolkel. Astronomski teleobjektivi pa so postavljeni v kot. Začasno ali za dlje? Vse bolj se dozdeva, da je tisti paparac iz Fellinijevega filma Sladko življenje (p)ostal le lik iz zgodovine. Filmske in resnične!
