Kolumna Dejana Vodovnika: Pariška nacionalna knjižnica

Da je nacionalna knjižnica v Parizu ena največjih in najstarejših na svetu ter da je pod upravo francoskega ministrstva za kulturo, ni nič novega. Da jo je obiskalo bolj malo Slovencev, je tudi znano. Pa da je v njej bolj malo del o Sloveniji, je tudi res.
In prav zaradi naštetega je dejstvo, je novica, da je bila znanstvena monografija lanskih Slovenskih glasbenih dnevov uvrščena v arhiv nacionalne knjižnice v Parizu, pohvale vredna. »Očitno so tisti, ki odločajo o tem, kaj uvrstiti v arhiv in katalogizirati, tako odločili. So že imeli vrsto argumentov,« pravi znanec, poznavalec takega in podobnega dogajanja.

Kakor koli, znanstvena monografija, ki je te dni našla svoje mesto v nič kaj zaprašenih arhivih pariške nacionalne knjižnice, katere osrednja naloga je, da ohranja in ponuja dostop do francoske kulturne dediščine, je pravzaprav zbirka prispevkov lanskega mednarodnega muzikološkega simpozija, na katerem so domači in tuji strokovnjaki ob 100. obletnici odprtja Opere Narodnega gledališča v Ljubljani razmišljali o vlogi nacionalnih opernih gledališč v 20. in 21. stoletju. Temi se je na lanskih, 33. slovenskih glasbenih dnevih pod vodstvom muzikologa Jerneja Weissa sicer posvetilo 34 simpozistov iz 16 držav. Domači in tuji raziskovalci s tega področja so se v prispevkih dotaknili tako razlogov za najbolj aktualno operno problematiko doma in v tujini kot miselnih tokov v operi v 20. in 21. stoletju na splošno.


V ospredju zanimanja referentov so bila kulturna in repertoarna politika operne dejavnosti z različnimi monopoli, tabuji in ideologijami, institucionalna (ne)urejenost operne umetnosti in iz nje izhajajoče strategije vodenja oziroma upravljanja opernih hiš, kadrovska in socialna klima, medijske reprezentacije opere, (ne)zanimanje občinstva in podobno. Mednarodni muzikološki simpozij vsako leto poteka ob koncertnem delu Slovenskih glasbenih dnevov, ki jih pripravlja Festival Ljubljana. Njegov namen je razširjati vedenje o slovenski glasbi tudi v širšem evropskem prostoru. Je pa bilo, kot se spomnim, ob času simpozija, katerega prispevki so zdaj vstopili v pariški arhiv, kar več odmevnih veselic po Sloveniji. Glasbenih, seveda, na katerih so nastopali znani, malo manj znani in skoraj nič znani zabavljači. In so dobili veliko več prostora kot pa mednarodni muzikološki simpozij s še zdaleč ne nepomembno vsebino. Joj, kaj bi naredili naši neschengenski polbratje Hrvati, če bi se jim zgodilo kaj takega. Zagnali bi vik in krik, pa na javni televiziji bi tudi bila o tem oddaja …

Pred časom je zaživel Projekt MOMUS, ki ga je Slovenski glasbenoinformacijski center pripravil ob sodelovanju s filozofsko fakulteto ter 119 institucijami in posamezniki, s pomočjo katerih je bilo v dveh letih zbranih in popisanih več kot 200 glasbenih obeležij. Dvojezična spletna publikacija MOMUS je namenjena najširši domači in mednarodni javnosti, ki jo zanima zgodovina slovenske glasbene umetnosti. Na ta način MOMUS orje ledino, saj je do zdaj veljalo, da je glasba edina med umetnostmi na Slovenskem, ki nima osrednjega muzeja. Interaktivna zasnova spletne publikacije vključuje digitalno in digitalizirano slikovno gradivo ter podrobne opise spomenikov in z njimi povezanih oseb s področja glasbene umetnosti.

Slovenija in njena glasba sta zagotovo na glasbenem zemljevidu. Ožjem in širšem. In skrajni čas je, da se začne zavedati svojega pomena. Tudi z agresivnejšim prepričevanjem tuje (in domače) javnosti o lastni kakovosti. Navsezadnje bi bilo čisto lepo, če bi poleg slovenske znanstvene monografije o slovenskih glasbenih dnevih v Parizu nastopili kakšni slovenski izvajalci. Pa ne v kakem zakotnem lokalu. Če tega ne bo, bomo pač še naprej ostali zlata jama za odslužene glasbenike, ki že ničkolikokrat prirejajo poslovilni koncert ali pa zgolj pridejo napolnit mošnjiček, »jer imajo tako radi Sloveniju«!