Kolumna Dejana Vodovnika: Penzija in tantieme
V zadnjih dneh sem kar nekajkrat poslušal, kako je znova in znova treba nekomu, ki je štirideset let trdo delal in si prislužil skromno pokojnino, obrazložiti status nekega umetnika, ki je na prvi videz preživel svoje življenje bolj svobodno in že za časa svojega življenja dobiva nekakšne avtorske pravice, ki pa, nerazumljivo, za razliko od klasične penzije trajajo še sedemdeset let po njegovi smrti.
Za marsikoga nezaslišano. In običajno pridnim, poslušnim in k varnosti nagnjenim dušam tudi nerazumljivo.
Francozi so orali ledino na področju razumevanja takšne prakse. Že dvesto let nazaj so nekako doumeli, da se preživetje svobodno ustvarjalnih duš izplača celo delno financirati. Vedeli so, da delo umetnikov, inovatorjev, avtorjev lahko veliko doprinese k blaginji, napredku, moči, ugledu države. Imamo družbo tisoč pridnih delavcev, ki vsak dan požrtvovalno delajo tisto, kar si je nekdo izmislil. Štancajo. In njihov zaslužek in doprinos družbi bosta večno takšna, kakršna sta že danes.
No, potem pa imamo »na svobodi« ducat posebnežev, ki neprestano nekaj izumljajo, pišejo, ustvarjajo, imajo neke nočne prebliske, vstajajo sredi noči in si zapisujejo, komponirajo, izumljajo. Njihov ustvarjalni nemir jim ne da miru. Potem seveda naslednji dan prespijo.
Ko nekaj izumijo, to po navadi zelo poceni ali pa zastonj prodajo ali oddajo. Za golo preživetje, ki je prej revščina kot življenje. Zaradi njihove ustvarjalnosti, ki se dogaja v kreativnem transu, pozabijo na družino in otroke – če jih sploh imajo.
Medtem tistih pridnih tisoč v miru varno štanca. In plača pride petnajstega v mesecu. Sindikat. Bolniška. Regres. Božičnica. In celo trinajsta plača. Ko nemirni ustvarjalec na svobodi vse to vidi, sam sebe tepe po nemirni glavi, ki mu ne dopusti takšne nirvane. Od prej omenjenih dvanajsterih nemirnežev jih enajst propade. Se zapije, loči, zapusti družine, ker njegovi najbližji enostavno ne zmorejo razumeti, kaj se mu v glavi dogaja. Nihče ga ne razume. Ne v družini ne v družbi.
Enemu pa morda le uspe. Si izmisli patent, ki bo tistim tisoč pridnim poenostavil in olajšal delo. Zvišal ceno njihovega proizvoda, jim odprl nove trge. Morda bo napisal pesem, ki bo desetletja ali stoletja hrabrila duha in razveseljevala srca tisočih v objemu varne pridnosti.
To sta logika in cilj naprednih. A, žal, v Sloveniji tega sistema nihče ne zastopi. Urad RS za intelektualno lastnino, ki bi moral to najbolj razumeti, živi v opoju varnosti državnih uslužbencev in lomasti po privatni lastnini ustvarjalcev. Kolektivne organizacije lomastijo po svoje. Večina njih privatni denar ustvarjalcev in umetnikov pretvarja v plače varnih in pridnih uslužbencev.
Vlada? Vrabca v roki nimamo. Golob je na strehi in obljublja razumevanje in podporo ustvarjalnosti ter tudi zavzemanje za vse, ki si upajo dodajati drznost, inovacijo, vizionarstvo. To so ti, ki lahko zvišajo dodano vrednost in ugled celotni družbi. Me prav zanima, ali nova garnitura spet zgolj ponavlja prekopirane fraze ali morda res zastopi pomen kreativnega ustvarjanja. In, seveda, če zastopi razliko med varno štancarsko dušo v »službi«, kjer se sicer dela, a se od dolgočasja na obroke umira, in kreativnim zanosom svobodnjaka, ki je pripravljen za svoje delo in vizijo trpeti, se uničevati in umreti.
