NA EKS
Kolumna Dejana Vodovnika: Pesem za dve brezplačni vstopnici
Redki, redke so, ki si upajo napisati kar koli na račun kakega domačega samovšečneža s slovenske facebook scene.
Odpri galerijo
Bob Dylan FOTOgrafiji: guliver/GETTY IMAGES
»Kritik na naši sceni ni? Kritikov tudi ne! So le tisti, ki bodo hvalili, ker so dobili brezplačne vstopnice,« je oni dan prepričeval zbrano druščino znanec, ki je s svojim opletanjem jezika povzročil kar nekaj nejevolje. Nekaj malega. V določenem delu njegove izjave pa smo se zbrani »še kar strinjali«.
Pred kakšnimi tremi leti, februar je bil, se je glasbeni svet poklonil Bobu Dylanu za prejem naziva osebnost leta 2015. Dodelila mu ga je dobrodelna organizacija MusiCares, ki skrbi za pomoči potrebne glasbenike. Američan pa se v govoru ni zahvaljeval, temveč je spregovoril o tem, kako glasbeni kritiki dojemajo njega in njegovo glasbo. Menil je namreč, da se nad njim znašajo bolj kot nad drugimi in ga žalijo z neprimernimi vzdevki, kot je žaba.
Bob Dylan je na oder prišel s kupom papirjev in zahvalni govor začel z besedami: »Zdaj vam bom nekaj od tega prebral.« V pol ure je obračunal s kritiki, ki zasmehujejo njegove vokalne nastope.
»Kritiki so mi povzročali težave že od prvega dne,« je začel. »Kritiki pravijo, da ne znam peti. Da kvakam. Zvenim kot žaba. Zakaj ne rečejo tega o Tomu Waitsu? Kritiki pravijo, da je moj glas raskav. Zakaj tega ne rečejo o Leonardu Cohenu? Zakaj me obravnavajo drugače? Kritiki pravijo, da ne znam izvajati melodije in govoriti v pesmi po svoje. Res? Nikoli nisem slišal, da bi to rekli o Louju Reedu.«
Nekateri kritiki, v pravem pomenu besede, so se strinjali, drugi so, razumljivo, nergali.
Slišati je, da je vloga interneta v popularni kulturi, predvsem glasbi in filmu, občutno bolj razčiščena kot pri literarni kritiki in založništvu. Dobra kritika albuma na strani Pitchfork (Mi smo kralji), ki je pognala iz spletnega fanzina, je že podobno zanesljiv vodnik po novi glasbi kot kritika v tedniku New Musical Express. Kot je za Observer dejal Ed Horrox iz založbe plošč 4AD, je »splet postal filter za to, kar beremo v tisku. Časopisi in revije so z internetom dobili možnost, da ločujejo zrna od plev. Na stičišču Myspace lahko v nekaj sekundah izvem, kakšen je bend, ki bo zvečer igral za prvim vogalom, vendar pa še vedno sledim tisku, saj me zanima, kaj si mislijo o kaki plošči. Dobri kritiki se bodo seveda prilagajali mediju in nekateri se bodo poslovili od tiska.« Včasih je res škoda, da literatura ni bolj podobna popularni glasbi: čeprav tudi jaz blogam, se pri literarnih kritikah še vedno zanašam na London Review of Books in Times Literary Supplement (res pa je, da se na svojem blogu izogibam kritiškemu delu).«
In zdaj spet v podalpski raj. Redki, redke so, ki si upajo napisati kar koli na račun kakega domačega samovšečneža s slovenske facebook scene, saj se nemudoma zoper avtorja zažene gonja facebook zvezdniku naklonjenih medijev.
Debilno do zla boga! Nekaj jih je tudi, ki »v žrelo lastne kritike« vzamejo kakega tujca. In potem beremo o »Cate Blanchet, ki je (domnevno) podalpsko kritičarko v tem filmu skoraj orgazmično prepričala in vrhunsko odigrala svojo vlogo …« Pred tednom pa je taista/taisti pisal, kako maestralni da so tisti v resničnostni Kmetiji … O, Bog, ki si ali nisi, pomagaj!
In so tudi taki, ki smo jih omenili pri omizju, s katerim smo začeli pričujoče Eksanje. In tako pridemo do sklepa, da se pri nas kritika začne in konča s fehtanjem za dve brezplačni vstopnici. In obsežnim pogovorom za ta ali oni medij z nastopajočim, ki se hvali in hvali, kakšna legenda da je.
Taki avtorji (p)ostajajo »najboljši poznavalci aktualnega glasbenega dogajanja na slovenski sceni«, pesem Pesem za dinar (Pepel in kri) pa postane Pesem za dve brezplačni vstopnici.
Pred kakšnimi tremi leti, februar je bil, se je glasbeni svet poklonil Bobu Dylanu za prejem naziva osebnost leta 2015. Dodelila mu ga je dobrodelna organizacija MusiCares, ki skrbi za pomoči potrebne glasbenike. Američan pa se v govoru ni zahvaljeval, temveč je spregovoril o tem, kako glasbeni kritiki dojemajo njega in njegovo glasbo. Menil je namreč, da se nad njim znašajo bolj kot nad drugimi in ga žalijo z neprimernimi vzdevki, kot je žaba.
Bob Dylan je na oder prišel s kupom papirjev in zahvalni govor začel z besedami: »Zdaj vam bom nekaj od tega prebral.« V pol ure je obračunal s kritiki, ki zasmehujejo njegove vokalne nastope.
»Kritiki so mi povzročali težave že od prvega dne,« je začel. »Kritiki pravijo, da ne znam peti. Da kvakam. Zvenim kot žaba. Zakaj ne rečejo tega o Tomu Waitsu? Kritiki pravijo, da je moj glas raskav. Zakaj tega ne rečejo o Leonardu Cohenu? Zakaj me obravnavajo drugače? Kritiki pravijo, da ne znam izvajati melodije in govoriti v pesmi po svoje. Res? Nikoli nisem slišal, da bi to rekli o Louju Reedu.«
Nekateri kritiki, v pravem pomenu besede, so se strinjali, drugi so, razumljivo, nergali.
Slišati je, da je vloga interneta v popularni kulturi, predvsem glasbi in filmu, občutno bolj razčiščena kot pri literarni kritiki in založništvu. Dobra kritika albuma na strani Pitchfork (Mi smo kralji), ki je pognala iz spletnega fanzina, je že podobno zanesljiv vodnik po novi glasbi kot kritika v tedniku New Musical Express. Kot je za Observer dejal Ed Horrox iz založbe plošč 4AD, je »splet postal filter za to, kar beremo v tisku. Časopisi in revije so z internetom dobili možnost, da ločujejo zrna od plev. Na stičišču Myspace lahko v nekaj sekundah izvem, kakšen je bend, ki bo zvečer igral za prvim vogalom, vendar pa še vedno sledim tisku, saj me zanima, kaj si mislijo o kaki plošči. Dobri kritiki se bodo seveda prilagajali mediju in nekateri se bodo poslovili od tiska.« Včasih je res škoda, da literatura ni bolj podobna popularni glasbi: čeprav tudi jaz blogam, se pri literarnih kritikah še vedno zanašam na London Review of Books in Times Literary Supplement (res pa je, da se na svojem blogu izogibam kritiškemu delu).«
In zdaj spet v podalpski raj. Redki, redke so, ki si upajo napisati kar koli na račun kakega domačega samovšečneža s slovenske facebook scene, saj se nemudoma zoper avtorja zažene gonja facebook zvezdniku naklonjenih medijev.
Debilno do zla boga! Nekaj jih je tudi, ki »v žrelo lastne kritike« vzamejo kakega tujca. In potem beremo o »Cate Blanchet, ki je (domnevno) podalpsko kritičarko v tem filmu skoraj orgazmično prepričala in vrhunsko odigrala svojo vlogo …« Pred tednom pa je taista/taisti pisal, kako maestralni da so tisti v resničnostni Kmetiji … O, Bog, ki si ali nisi, pomagaj!
In so tudi taki, ki smo jih omenili pri omizju, s katerim smo začeli pričujoče Eksanje. In tako pridemo do sklepa, da se pri nas kritika začne in konča s fehtanjem za dve brezplačni vstopnici. In obsežnim pogovorom za ta ali oni medij z nastopajočim, ki se hvali in hvali, kakšna legenda da je.
Taki avtorji (p)ostajajo »najboljši poznavalci aktualnega glasbenega dogajanja na slovenski sceni«, pesem Pesem za dinar (Pepel in kri) pa postane Pesem za dve brezplačni vstopnici.
