Kolumna Dejana Vodovnika: Playback Band(a)

Mojega Kreativnega škrata, ki me je obiskal te dni, je tokrat razjezila »prav zanimiva zadeva«.

Takole mi je v zgodnjem sredinem jutru pripovedoval: »Kdor poje, ne misli slabo, pravi pregovor iz naše soseščine. Žal so novi časi odnesli tudi to pravilo. Že kar nekaj desetletij se petje vse manj enači s svobodomiselno, ustvarjalno in čustveno empatično platjo človeka kot posameznika in družbe kot take.



Poznam uspešnega menedžerja, ki je v začetku tisočletja, v času največjega razcveta potrošništva, z očkovo pomočjo zasedel vodilno mesto v velikem trgovcu. Postal je sinonim uspešnega poslovneža. Kar je smešno. Kot bi imel nekdo koncesijo za edino pipo s pitno vodo v puščavi in bi ga vsi mediji kovali v zvezde, češ kako dobro mu gre in kako uspešno deluje. Govori se, da model posle fura s konkretnim pay backom. Brez izjeme.

Potem poznam direktorja, ki sam zase misli, da je uspešen ali, kot sam pravi, prekleto dober menedžer. V desetih letih direktorovanja je ta uspešnež državnemu monopolnemu podjetju za desetkrat zmanjšal dobiček in novonastala konkurenca ga prehiteva po levi in desni. On se še vedno vidi kot smart guy. V resnici je nategun, ki ga, podobno kot kolega iz prve alineje, kličejo Mr. Pay Back. (V prostem prevodu to pomeni, da nič ne naredi brezplačno, provizije pa so stalnica.)

Tretji model je ekonomist. Vodi državni urad, ki na slovenskem trgu izvaja veliko krajo. Gre za sofisticiran model povezane trgovine pokrivanja interesov, ki pa je v temelju kraja. Ima pa ta konglomerat močno medijsko, sodno in politično zaslombo. Kadar koli in kdor koli začne raziskovati to hobotnico, se preiskave vedno zataknejo ali končajo s popolnoma nerazumljivimi odločitvami sodišč ali policije. Tožbe in sodbe v rokah drži druščina vedno istih, cca petnajstih pravno-sodno-odvetniško-politično-medijskih imen. WTF?

Četrti model je sociolog z izrazito poudarjenim čutom za malega človeka, ki že dolga leta deluje v politiki. Tam je zagovornik empatičnega socializma, popoldne se v svojem podjetju, ki ga formalnopravno fura njegov prijatelj, odkrito zavzema za turbo poslovne modele, ki so vsi po vrsti dolgoročno škodljivi. Turbo kapitalistični.
Ti štirje so imeli nekoč band.

Kako zrastejo mali nadobudni fantki v velike svinje?

V svoji mladosti so bili nedotakljivi fantiči. V srednjih šolah precej problematični, a nikoli sankcionirani. Vplivni očki so naredili svoje. V študentskih letih so imeli boy bend. Bend, ki ni imel zveze z glasbo in izpovednostjo. Bil je, že v tistem času, poslovni model za dodatni zaslužek in predvsem pecanje hudih pleh bejb.

Ker so vozili hude avte, se afnali na očkovih jahtah in se sončili v rumenih medijih, jim zabave, takšne in drugačne, res ni manjkalo. Kaj kmalu za tem so prek vplivnih očkov dobili državne koncesije ali posle, ki so jim prinesli čedne denarce. In na nočnih žurkah dolge bele črtice na mizah.

Modeli imajo nekaj skupnih imenovalcev. Še vedno tvorijo bend, ki ni več band, ampak je postal banda. Kaj hočem povedati? Volk dlako menja, navad pa nikoli. Nekdanji dišeči in plešoči bend se je fural na playback in medijsko napihnjeno slavo. Danes ti isti prdci furajo kriminal na payback. S pomočjo medijev in prvorazrednih očijev so postali uspešni poslovneži. V nasprotju z nekdanjimi časi, ko so jim nasedale pleh bejbe, jim dandanes naseda velik del naroda.

Boy band je play back zamenjali za payback! Iz benda so se transformirali v bando. Kdor poje, misli zelo slabo.«

Hm? S Kreativnim škratom pa nisva edina, ki omenjene modele, omenjeno playback bando, tudi osebno poznava.