NA EKS
Kolumna Dejana Vodovnika: Pogrebi, poroke in evri
Zaradi Tišine se je na pokopališčih po svetu, tudi pri nas, nemalokrat bila bitka, kdo jo bo smel zaigrati ob odprtem grobu.
Odpri galerijo
Tišina je nastala v ameriški državljanski vojni. FOTO: JURE ERŽEN
»Bila sem na pogrebu, kjer se je predvajala Avsenikova Golica, pokojnikova najljubša.«
»Bila sem na pogrebu motorista, kjer se je predvajala Born to be wild – popolnoma v skladu s pokojnikom, ki se je mnogo premlad ubil z motorjem.«
»Bila sem na pogrebu, kjer se je predvajala Ko zvonovi zazvonijo skupine Eroica – daleč najbolj čustveno, kar srh me spreleti, ko se spomnim.«
Še in še bi lahko našteval oziroma popisoval zapise z družabnih omrežij, s katerih je mogoče razbrati, kaj ljudje mislijo in da človeška pamet nima meja.
Zdaj pa preskok.
Petje na poroki. Kontakt: vedno na voljo! Tako vabi ena od skupin na svoji spletni strani vse, ki bi si želeli glasbeno spremljavo ob pomembnem dogodku.
»Večni 'da' pred cerkvenim oltarjem je ena izmed najpomembnejših besed, ki jih posameznik izreče v svojem življenju. Zato nas ob tej priložnosti spremljajo priče in svatje; cerkev je okrašena z dišečim cvetjem in prav vse je pripravljeno za to, da okrona ta pomembni trenutek in ga naredi čim bolj očarljivega in nepozabnega,« piše v spletnem povabilu.
Kot vem, skorajda ni slovenskega glasbenika, ki za korektno plačilo ne bi zapel nekaj pesmi na domačih slavjih. Cena? Po dogovoru! In večinoma na roke!
Da so pogrebi znanih osebnosti postali svojevrsten sodoben spektakel, je že dolgo znano. Samo spomnimo se pogreba Slavka Avsenika, ki je trajal skoraj štiri ure, pogreb Oliverja Dragojevića je hrvaška nacionalna televizija celo neposredno prenašala.
Ob vsem pa nemalokrat brez pesmi Tišina skoraj ne gre. Vsaj tako ne, kot si božiča ne moremo predstavljati brez Svete noči. O Sveti noči, blaženi noči vemo že skoraj vse, o Tišini pa …?
Pesem Tišina je ena najbolj predvajanih pesmi. Njena zgodba pa je »zapisana« v ustnem izročilu.
To pravi, da naj bi svetovno znana melodija The Silence (Tišina) nastala v dobi krvavega združevanja držav severnoameriške celine v Združene države Amerike.
Leta 1862 je državljanska vojna med Združenimi državami in konfederalnimi (odcepljenimi) južnimi enotami dosegla vrhunec. V tistem času je bil Daniel Adams Butterfield (31. 10. 1831–17. 7. 1901), brigadir vojske Združenih držav Amerike, s svojo enoto v središču vojne med severom in jugom. Nekoč je med nočnim obhodom bojnih položajev zaslišal s sovražnikove strani pretresljivo stokanje ranjenega ali bolnega vojaka. Po krajšem oklevanju se je, kljub šviganju krogel, približal kraju, od koder so prihajali čedalje šibkejši klici na pomoč. Pred seboj je kmalu ugledal silhueto umirajočega vojaka. Ranjenca je s težavo izvlekel na varnejše mesto. Z lanterno je poskušal ugotoviti, kdo je nesrečnik, ki ni več kazal znakov življenja. Brigadir je od presenečenja odrevenel. V medlem soju svetilke je ugledal obraz svojega mrtvega sina, oblečenega v uniformo sovražne konfederalne vojske. V žepih njegove uniforme je skrušeni oče našel le kos zmečkanega papirja, na katerem je bil komaj viden notni zapis.
Brigadirjev sin je v predvojnem času študiral glasbo južnoameriških držav. Ko se je začela državljanska vojna, se je mladi Butterfield, brez vednosti očeta, pridružil konfederalni vojski.
Brigadir Butterfield je dan po pretresljivem dogodku zaprosil nadrejene, naj odobrijo pokop sina z vojaškimi častmi. Prošnja je bila odločno zavrnjena, češ da pripadniku sovražne vojske ne pripadajo časti! Zaradi spoštovanja do vestnega častnika so vendar dovolili, da na grobu nesrečnega Butterfielda zaigra vojaški trobentač. Brigadir je dosegel, da je trobentač, mimo pravil, zaigral do tedaj nikomur znano melodijo po sinovem notnem zapisu. Rodila se je pretresljiva skladba, ki je v skoraj 160 letih pod različnimi naslovi in v različnih izvedbah postala dobičkonosna, da je kaj.
Zaradi nje se je na pokopališčih po svetu, tudi pri nas v deželi s tlorisom kokoši, nemalokrat bila bitka, kdo jo sme zaigrati ob odprtem grobu.
Mimogrede: cena za glasbo ob odprtem grobu? Malenkost: od 200 do 1000 evrov. Repertoar? Po dogovoru! S Tišino ali brez nje.
»Bila sem na pogrebu motorista, kjer se je predvajala Born to be wild – popolnoma v skladu s pokojnikom, ki se je mnogo premlad ubil z motorjem.«
»Bila sem na pogrebu, kjer se je predvajala Ko zvonovi zazvonijo skupine Eroica – daleč najbolj čustveno, kar srh me spreleti, ko se spomnim.«
Še in še bi lahko našteval oziroma popisoval zapise z družabnih omrežij, s katerih je mogoče razbrati, kaj ljudje mislijo in da človeška pamet nima meja.
Zdaj pa preskok.
Petje na poroki. Kontakt: vedno na voljo! Tako vabi ena od skupin na svoji spletni strani vse, ki bi si želeli glasbeno spremljavo ob pomembnem dogodku.
Vse je mogoče, če se plača.
Kot vem, skorajda ni slovenskega glasbenika, ki za korektno plačilo ne bi zapel nekaj pesmi na domačih slavjih. Cena? Po dogovoru! In večinoma na roke!
Da so pogrebi znanih osebnosti postali svojevrsten sodoben spektakel, je že dolgo znano. Samo spomnimo se pogreba Slavka Avsenika, ki je trajal skoraj štiri ure, pogreb Oliverja Dragojevića je hrvaška nacionalna televizija celo neposredno prenašala.
Ob vsem pa nemalokrat brez pesmi Tišina skoraj ne gre. Vsaj tako ne, kot si božiča ne moremo predstavljati brez Svete noči. O Sveti noči, blaženi noči vemo že skoraj vse, o Tišini pa …?
Pesem Tišina je ena najbolj predvajanih pesmi. Njena zgodba pa je »zapisana« v ustnem izročilu.
To pravi, da naj bi svetovno znana melodija The Silence (Tišina) nastala v dobi krvavega združevanja držav severnoameriške celine v Združene države Amerike.
Leta 1862 je državljanska vojna med Združenimi državami in konfederalnimi (odcepljenimi) južnimi enotami dosegla vrhunec. V tistem času je bil Daniel Adams Butterfield (31. 10. 1831–17. 7. 1901), brigadir vojske Združenih držav Amerike, s svojo enoto v središču vojne med severom in jugom. Nekoč je med nočnim obhodom bojnih položajev zaslišal s sovražnikove strani pretresljivo stokanje ranjenega ali bolnega vojaka. Po krajšem oklevanju se je, kljub šviganju krogel, približal kraju, od koder so prihajali čedalje šibkejši klici na pomoč. Pred seboj je kmalu ugledal silhueto umirajočega vojaka. Ranjenca je s težavo izvlekel na varnejše mesto. Z lanterno je poskušal ugotoviti, kdo je nesrečnik, ki ni več kazal znakov življenja. Brigadir je od presenečenja odrevenel. V medlem soju svetilke je ugledal obraz svojega mrtvega sina, oblečenega v uniformo sovražne konfederalne vojske. V žepih njegove uniforme je skrušeni oče našel le kos zmečkanega papirja, na katerem je bil komaj viden notni zapis.
Brigadirjev sin je v predvojnem času študiral glasbo južnoameriških držav. Ko se je začela državljanska vojna, se je mladi Butterfield, brez vednosti očeta, pridružil konfederalni vojski.
Brigadir Butterfield je dan po pretresljivem dogodku zaprosil nadrejene, naj odobrijo pokop sina z vojaškimi častmi. Prošnja je bila odločno zavrnjena, češ da pripadniku sovražne vojske ne pripadajo časti! Zaradi spoštovanja do vestnega častnika so vendar dovolili, da na grobu nesrečnega Butterfielda zaigra vojaški trobentač. Brigadir je dosegel, da je trobentač, mimo pravil, zaigral do tedaj nikomur znano melodijo po sinovem notnem zapisu. Rodila se je pretresljiva skladba, ki je v skoraj 160 letih pod različnimi naslovi in v različnih izvedbah postala dobičkonosna, da je kaj.
Zaradi nje se je na pokopališčih po svetu, tudi pri nas v deželi s tlorisom kokoši, nemalokrat bila bitka, kdo jo sme zaigrati ob odprtem grobu.
Mimogrede: cena za glasbo ob odprtem grobu? Malenkost: od 200 do 1000 evrov. Repertoar? Po dogovoru! S Tišino ali brez nje.
