NA EKS
Kolumna Dejana vodovnika: Poln oder jih je
Hrvaški turbo folk, folk in klapski pop v dobršni meri živijo od Slovenije. In žalostno je, da taisti pri sebi doma sploh ne nastopajo toliko kot na slovenskih odrih.
Odpri galerijo
Novi fosili. Ko zmanjka hrvaških kun, pridemo po evre. In snedemo besedo. FOTO: Promocijski material
Mi je dejal A., da na Jesenicah tamkajšnjemu radiu Triglav domačini pravijo kar radio Dalmacija, kar me ni niti najmanj presenetilo. Še marsikatero slovensko radijsko postajo bi lahko preimenovali. V radio Najhitovi, radio RvackiTurbo, radio Klapa …?
Podatki uradnih glasbenih združenj kažejo, da slovensko glasbo na radijskih valovih v podalpski Sloveniji že nekaj časa izrinja hrvaška. Vseh vrst in različnih izvajalcev. In tako ti radijski valovi, poslovni modeli lastnikov, preračunavanja, merjenja všečnosti in drugi plagiatorski atributi predstavljajo nov princip medijev. Zgolj biznis. Slovenski poslušalec tako spoznava (če je količkaj pri pameti) njihove playliste, naučili so ga spoštovanja lastne, se pravi slovenske kulture jezika in pesmi na način, da čez dan vrtijo in do nezavesti ponavljajo, skoraj brez izjeme, tuja tretjerazredna dela, čez noč pa lovijo odstotek s kvotami predpisane slovenske glasbe.
Takisto je na slovenskih odrih!
Tako smo lahko zasledili napoved, da se bo po Sloveniji »na največjih koncertih z naslovom Za dobre čase« klatila skupina Novi fosili, pridružila pa se ji bo še neka slovenska klapa »s svetlolaso pevko in voditeljico.«
Na to, da je taista skupina aprila 2016 na veliko razlagala, tudi s pomočjo glasnikov hrvaških založb in njih slovenskih piarovcev, da bo »legendarna skupina Novi fosili danes ob 19.30 še zadnjič stala na odru Cankarjevega doma,« kot je naivnim Slovenceljnom zatrjevala pevka Sanja Doležal, pa so Slovenci s svojim kratkotrajnim spominom tako ali tako pozabili. »Čutimo, da je napočil čas za slovo. Želimo se posloviti zdaj, ko še imamo dovolj moči, ne bi želeli, da nas odnesejo z odra. To ne pomeni, da je Novih fosilov konec in da odhajamo v pokoj, pomeni samo, da bomo prenehali koncertirati. Pesmi, s katerimi je občinstvo odraščalo in ki so postale zimzelene, bodo tako ali tako ostale,« je takrat pojasnjevala Doležalova. Zdaj jim je očitno zmanjkalo cvenka v mošnjičku in so ga spet prišli polnit v Slovenijo. Pa naj me kdor koli prepriča, da ni tako, vsaj glede na izjave, izrečene tistega nedavnega aprila 2016.
»V ljubljanskih Stožicah bo pravi praznik za vse ljubitelje prvovrstnih dalmatinskih klap in dalmatinske pesmi. Na tem velikem koncertnem spektaklu, poimenovanem Dalmatinski spektakel v Stožicah, boste lahko priče vrhunskim zasedbam s širšega območja Dalmacije,« piarovci dalmatinskega melosa nagovarjajo slovenski živelj, naj kupi vstopnice za približno 20 evrov in več.
V Mariboru bo čez kak dan ali dva na tamkajšnjem odru SNG prepeval hrvaški pevec Massimo Savić, na Ritmu mladosti bodo sredi slovenskega glavnega mesta nastopili bosanski Dubioza kolektiv in srbski S. A. R. S., na ljubljanskem študentskem kampusu so bruce in starejše študente 1. oktobra s koncertom dobrodošlice pričakala hrvaško-bosanska Crvena jabuka, skupina Hladno pivo bo danes na slovenskem odru nastopila že kdobisivedelkaterikrat. Še in še bi lahko našteval, pa se mi ne da.
Da hrvaški turbo folk, folk in klapski pop v dobršni meri živijo od Slovenije, je resnica. In kar je najbolj žalostno, taisti pri sebi doma sploh ne nastopajo toliko kot na slovenskih odrih.
Kot ocenjuje kolega Marko Radmilović, gre pri vsem skupaj nemara za (površno) dejstvo, da gre za nostalgični trenutek, ki nas, starejše generacije, povezuje z mladostjo. A bo najbrž še kako držala tudi trditev, da se je mladež, ki polni dvorane nastopajočih z Balkana, večinoma rodila potem, ko je Jugoslavija že umrla.
Gre »pri zvijajočih melodijah, pompoznih glasovih in patetičnih besedilih (ob neverjetni obrtni doslednosti hrvaškega popa) za iskanje izgubljenega sveta«, kot se sprašuje kolega? Ali pa izgubljenih strasti, ki nam jih Hrvati, Bosanci in Srbi tako uspešno prodajajo? Da se mladi Slovenci in mladi Hrvati na hrvaški obali pogovarjajo po angleško, je neka druga zgodba. Tako kot je druga zgodba dejstvo, da taisti hrvaški estradniki, ko nastopajo na slovenskih odrih, prodajajo meglo z izjavami, kako obožujejo Slovenijo, slovensko občinstvo in vse, kar je povezano s Slovenijo. »Ljubimo vas, ljubim vas, obožujem vas, čudoviti ste …« je slišati z odrov.
Ko zapustijo schengensko območje, na Slovenijo pozabijo, »prečudovito slovensko občinstvo« se izgubi v pozabi. Do naslednjega nastopa v Sloveniji, ko se mošnjiček s hrvaškimi kunami, bosanskimi markami ali srbskimi dinarji tam nekje na Balkanu izprazni, Slovenija pa z evri vnovič postane zlata jama, njeno občinstvo pa spet – prečudovito.
Podatki uradnih glasbenih združenj kažejo, da slovensko glasbo na radijskih valovih v podalpski Sloveniji že nekaj časa izrinja hrvaška. Vseh vrst in različnih izvajalcev. In tako ti radijski valovi, poslovni modeli lastnikov, preračunavanja, merjenja všečnosti in drugi plagiatorski atributi predstavljajo nov princip medijev. Zgolj biznis. Slovenski poslušalec tako spoznava (če je količkaj pri pameti) njihove playliste, naučili so ga spoštovanja lastne, se pravi slovenske kulture jezika in pesmi na način, da čez dan vrtijo in do nezavesti ponavljajo, skoraj brez izjeme, tuja tretjerazredna dela, čez noč pa lovijo odstotek s kvotami predpisane slovenske glasbe.
Takisto je na slovenskih odrih!
Tako smo lahko zasledili napoved, da se bo po Sloveniji »na največjih koncertih z naslovom Za dobre čase« klatila skupina Novi fosili, pridružila pa se ji bo še neka slovenska klapa »s svetlolaso pevko in voditeljico.«
Na to, da je taista skupina aprila 2016 na veliko razlagala, tudi s pomočjo glasnikov hrvaških založb in njih slovenskih piarovcev, da bo »legendarna skupina Novi fosili danes ob 19.30 še zadnjič stala na odru Cankarjevega doma,« kot je naivnim Slovenceljnom zatrjevala pevka Sanja Doležal, pa so Slovenci s svojim kratkotrajnim spominom tako ali tako pozabili. »Čutimo, da je napočil čas za slovo. Želimo se posloviti zdaj, ko še imamo dovolj moči, ne bi želeli, da nas odnesejo z odra. To ne pomeni, da je Novih fosilov konec in da odhajamo v pokoj, pomeni samo, da bomo prenehali koncertirati. Pesmi, s katerimi je občinstvo odraščalo in ki so postale zimzelene, bodo tako ali tako ostale,« je takrat pojasnjevala Doležalova. Zdaj jim je očitno zmanjkalo cvenka v mošnjičku in so ga spet prišli polnit v Slovenijo. Pa naj me kdor koli prepriča, da ni tako, vsaj glede na izjave, izrečene tistega nedavnega aprila 2016.
»V ljubljanskih Stožicah bo pravi praznik za vse ljubitelje prvovrstnih dalmatinskih klap in dalmatinske pesmi. Na tem velikem koncertnem spektaklu, poimenovanem Dalmatinski spektakel v Stožicah, boste lahko priče vrhunskim zasedbam s širšega območja Dalmacije,« piarovci dalmatinskega melosa nagovarjajo slovenski živelj, naj kupi vstopnice za približno 20 evrov in več.
V Mariboru bo čez kak dan ali dva na tamkajšnjem odru SNG prepeval hrvaški pevec Massimo Savić, na Ritmu mladosti bodo sredi slovenskega glavnega mesta nastopili bosanski Dubioza kolektiv in srbski S. A. R. S., na ljubljanskem študentskem kampusu so bruce in starejše študente 1. oktobra s koncertom dobrodošlice pričakala hrvaško-bosanska Crvena jabuka, skupina Hladno pivo bo danes na slovenskem odru nastopila že kdobisivedelkaterikrat. Še in še bi lahko našteval, pa se mi ne da.
Da hrvaški turbo folk, folk in klapski pop v dobršni meri živijo od Slovenije, je resnica. In kar je najbolj žalostno, taisti pri sebi doma sploh ne nastopajo toliko kot na slovenskih odrih.
Kot ocenjuje kolega Marko Radmilović, gre pri vsem skupaj nemara za (površno) dejstvo, da gre za nostalgični trenutek, ki nas, starejše generacije, povezuje z mladostjo. A bo najbrž še kako držala tudi trditev, da se je mladež, ki polni dvorane nastopajočih z Balkana, večinoma rodila potem, ko je Jugoslavija že umrla.
Gre »pri zvijajočih melodijah, pompoznih glasovih in patetičnih besedilih (ob neverjetni obrtni doslednosti hrvaškega popa) za iskanje izgubljenega sveta«, kot se sprašuje kolega? Ali pa izgubljenih strasti, ki nam jih Hrvati, Bosanci in Srbi tako uspešno prodajajo? Da se mladi Slovenci in mladi Hrvati na hrvaški obali pogovarjajo po angleško, je neka druga zgodba. Tako kot je druga zgodba dejstvo, da taisti hrvaški estradniki, ko nastopajo na slovenskih odrih, prodajajo meglo z izjavami, kako obožujejo Slovenijo, slovensko občinstvo in vse, kar je povezano s Slovenijo. »Ljubimo vas, ljubim vas, obožujem vas, čudoviti ste …« je slišati z odrov.
Ko zapustijo schengensko območje, na Slovenijo pozabijo, »prečudovito slovensko občinstvo« se izgubi v pozabi. Do naslednjega nastopa v Sloveniji, ko se mošnjiček s hrvaškimi kunami, bosanskimi markami ali srbskimi dinarji tam nekje na Balkanu izprazni, Slovenija pa z evri vnovič postane zlata jama, njeno občinstvo pa spet – prečudovito.
