Kolumna Dejana Vodovnika: Razredno fotografiranje

Kreativni škrat je oče osnovnošolke. Prek elektronske pošte je dobil, tako kot že zadnjih nekaj let, obvestilo ravnateljice šole, da se bliža razredno fotografiranje. Procedura precej digitalna. Vse skupaj se opravi prek spleta. Kot starš pa je moral seveda podpisati soglasje za slikanje svojega otroka, odločiti se je moral za količino, format, kakovost slik, okvirjanje, mape … in, seveda, vse skupaj plačati pred izvedbo slikanja.



»Celotna produkcija fotografiranja je v rokah privatnega fotografa. Če se otrok odloči za najmanjši paket, ki vključuje zgolj eno sliko celotnega razreda, moram poravnati strošek 3,5 evra. Če pa si otrok ali starši zaželijo sliko razreda, pa sliko otroka samega, pa portret, pa sliko otroka z dvema najboljšima prijateljicama, pa če si želimo še kake retuše, okvirjanja itd., lahko znesek hitro preseže deset, tudi dvajset evrov,« mi je pripovedoval škrat.

Zadeva se nama je zazdela s strani šole, ki tovrstni posel fotografu omogoča, zelo nekreativna. Obenem pa gre, sva ocenila, za precej grobo potrošniško psihološko torturo nad otroki kakor tudi starši, sva si bila enotna.

In kot mi je še povedal moj škrat, se pri njih doma vsako leto ob tem dogodku skregajo. Do solz. »Jaz na takšno manipuliranje ne pristajam, hčerka hoče biti enaka med enakimi, žena je tampon cona med menoj in norim sistemom. Seveda vsako leto, za ljubi mir, potrpim in se vdam. Kdo od staršev pa rad gleda cmerajočega se otroka, ki trpi v mukah potencialne izločenosti iz črede?« so prihajale besede iz ust mojega informatorja.

In sva si vnovič bila enotna, da bi v takem primeru morala pomembno vlogo odigrati šola. Nekako človek zelo težko, ali pa sploh ne, razume ravnatelja, ki tovrstno trženje na temelju psiholoških pritiskov dopušča. Predvidevam, da fotograf na šoli, ki šteje recimo 500 učencev, pokasira od dva do tri tisoč evrov. »Upam, da šola tovrstno torturo dopušča za tretjino zaslužka, ki ga potem nameni za nakup nekega pripomočka. Upam,« sva začela »upati«.

V času, ko otroci delajo tisoče posnetkov, selfiejev, snemajo videe, objavljajo vse skupaj na spletu, sta evforija in drhtavica ob klasičnem portretiranju razreda in posameznikov precej čudno dogajanje.

Kreativno sva razmišljala. Kaj bi se zgodilo, če bi učiteljica en dan, brez najave, ko so vsi otroci v šoli, rekla učencem, naj se postavijo k tabli in bi jih slikala za spomin na 8. razred? Hm? Verjetno bi bila kaznovana in sodno preganjana, ker ni pridobila soglasja staršev, da se njihovi otroci lahko slikajo.

Morda bi jo tožili, ker se je hčerka znanega odvetnika slikala neurejena in brez make upa, Musarjeva in Prelesnikova bi imeli kaj govoriti v večernih terminih nacionalne in komercialnih televizij. Jao! In najbrž nič o socialnem razlikovanju po količini nakupa, o prikritem razkazovanju perja.

»Žena mi zaradi tovrstnih akcij obrača hrbet. In še kaj. A vztrajam s svojim teženjem in poučevanjem otroka, da se je pametno upirati neumni in nerazmišljujoči čredi. Težko je, a na dolgi rok prinaša rezultate. Borim se z mlini na veter, ker čakam na trenutek, ko bo fotograf – koncesionar sklenil dil z oglaševalci, da je slikanje v neki majčki ali z logotipom znane čokolade na kapici deležno 50-odstotnega popusta. Če pa vaš otrok drži v rokah kozarček priljubljenega lešnikovega kremnega namaza, boste oproščeni plačila fotografiranja. In med vsemi otroki v Sloveniji, ki se bodo slikali na tak način, bodo na koncu izbrali dva, ki bosta lahko brezplačno nastopila v novem reklamnem spotu ubijajočega lešnikovega namaza,« je dejal Kreativni škrat.

Oh, oh, ti fotograf. In šola, ki ni samosvoja in ne privzgaja samosvojosti, pa ekonomisti in pravniki, ki s svojo matematiko, izkrivljeno in luknjasto zakonodajo uničujejo ta svet. In otroke, ki se rojevajo svobodni, svobodomiselni in kreativni, pa jih stari prdci, ogvantani s kravatami, mečemo v flajš mašine.

»Številni starejši, starši, verjamemo v otroke. Nekoč bodo, siti tega izprijenega sveta, sami našli pogum in kreativnost, da bodo odpikali vse zgoraj naštete ljudi in postopke in sami, brez dovoljenja staršev, šole, države … naredili svoj selfie. Kot kreativno gesto in spomin na trenutek, ko so se uprli norosti in nekreativnosti starih ovac.«

Ja, takole mi je pripovedoval moj Kreativni škrat, sicer oče osnovnošolke. In menda ni edini, ki tako razmišlja!