Kolumna Dejana Vodovnika: Sinovi in hčerke

Otroci zvezdnikov zelo redko dosegajo in ponavljajo briljantne rezultate svojih uspešnih staršev. Ker jim je svet ustvarjalnosti lahko dostopen, ker jim je vedno vse servirano na pladnju, nekako ni motiva. Ni lakote. Ni borbe. Rezultat takšne mlačnosti je po navadi podpovprečna ustvarjalnost, ki se ne more primerjati z nivojem ustvarjalnosti staršev.


Pri nas je malo drugače. Tistim, ki imajo na sončni strani Alp vplivne in poznane starše, so medijska, finančna in mnenjska vrata na široko odprta. Četudi gre za povprečno ali podpovprečno ustvarjalnost. Naša etablirana estrada, politika, mediji … so namreč ena družina z enotnim pedigrejem. Večina naših »uspešnežev« sodi v krog nekdanje oblastne nomenklature, ki je zvezde producirala plansko, politično. Sinovi ali vnuki pomembnežev so še dandanes politično producirani mnenjski voditelji, ki morajo usluge vračati. A žal so stvarni rezultati tovrstnih ustvarjalcev zaradi pomanjkanja lakote in z njo povezane borbe/motivacije dvomljive kvalitete. Tako ni le na področju kulturnega ustvarjanja. Tako je na vseh področjih.

Dolgoletna incestoidna selekcija nas je pripeljala do stanja, kjer imamo nekreativno estrado, pobalinsko politiko, popolnoma noro pristranske medije in gospodarstvo razcepljeno na dvoje. Na eni strani sinovi in hčere nekdanjih »živin«, ki so praviloma direktorji državnih podjetij ali koncesionarji. Država jim ekskluzivno podeli pravico prodaje pitne vode v puščavi. In mediji potem takšne hvalijo, da so uspešni poslovneži. Na drugi strani iznajdljivi, prodorni in kreativni posamezniki, ki jim uspe v mali garaži materializirati velike ideje, patente, avtorsko inovativnost.

Njihova vizija se razvije do nivoja resne tovarne, ki zaposluje nekaj sto delavcev, ki ustvarjajo visoko dodano vrednost. Potem jih ustavijo državna birokracija, mediji, nemogoči pogoji poslovanja v okolju, kjer je uspešen podjetnik ali avtor izenačen s prej opisanim koncesionarjem. Ali celo tranzicijskim tajkunom, ki je lopov in nič drugega! Pošten podjetnik, izumitelj ali avtor mora v želji po miru in normalnem poslovnem okolju pobegniti na tuje.

Opisan model v Sloveniji že dvajset let ustvarja zelo slabo vibracijo. Težnje k inovacijam, napredku in kreativni originalnosti kopnijo. Podzavestno se nam v kožo in meso zajeda mafijski model dojemanja družbe.
Kako bomo v Sloveniji dosegli vrhunske rezultate, če na piedestal postavljamo prazne privilegirance, koncesionarje, ki niso lačni, niso jezni, nimajo kaj povedati in so brez ideje. Rodili so se z zlato žlico v ustih in vsi jih še danes trepljajo po rami, tudi ko je njihov izdelek popoln zmazek. V deželi, kjer najlepšega in največjega kosa pogače ne dobi tisti, ki si ga zasluži, ampak tisti, ki pozna kuharja ali je z njim v sorodu, se ustvarjalnosti in napredku ne piše dobro.

Naj gre za kulturo, ustvarjalnost, gospodarstvo ali politiko. Slovenski privilegiranci so prevečkrat potomci revolucionarjev, ki znajo minirati, nacionalizirati, zažigati in pobiti vse, ki so uspešnejši od njih samih. Vse bolj vidim, da je naša estrada, naša kultura, naše gospodarstvo, naša politika zaznamovana s takšno karmo. Desetletja se mafijsko organizirani nekreativneži, prek trupel uspešnejših, polaščajo tujega znanja, tuje lastnine. Volk dlako menja, navad pa nikoli.

Kdor je zrastel s pomočjo zatiranja in omejevanja kvalitete konkurence, se sam razvije v omejeno kvaliteto in zatrto ustvarjalnost. Ponavljanje, plagiatorstvo, kraja idej in celo kraja sadov dela in znanja drugih je vrhunski dosežek duše s takšno karmo. Če ta pristop slučajno odpove, pa je na vrsti Revolucija. Apokalipsa, ko se nesposobni organizirajo in onesposobijo sposobnejše od sebe.

Ja, tako meni Kreativni škrat. In podobnega, če že ne enakega mnenja so še številni drugi. Pa tretji, četrti, peti …