NA EKS
Kolumna Dejana Vodovnika: SLO TOP 50
SLO TOP 50, ki je skoraj v celoti angloameriški, predstavlja tudi velika izplačila Sazasa v V. Britanijo in ZDA. In zaradi naše nostalgične ljubezni do naših nekdanjih južnih bratov se dodatni kupček denarja prelije še na bližnji jug.
Odpri galerijo
Hipotetično gledano se lahko zgodi, da lastnik medija prejme iz naslova poplačila avtorskih pravic večji znesek, kot ga je kot uporabnik avtorskega repertoarja dolžan avtorjem plačati! FOTO: SLOTOP50
Kreativni škrat me je spet obiskal. Takole me je podučil: »Slovenski Sazas vsako leto objavi lestvico najbolj predvajanih skladb v Sloveniji. V zadnjih letih smo se navadili, da med petdeset zmagovalcev uspe priti le par domačim. In še ti so največkrat razporejeni od sredine pa navzdol. Ko smo glasbenim znancem iz tujine pokazali lestvico predvajanosti v Sloveniji, so se ti prijeli za glavo in se hkrati smejali, da tako neumno favoriziramo tujo glasbo, domačo pa zapostavljamo.
Za njih je to sicer super novica, a kje je naša država? Zakaj mečemo lasten denar skozi okno? To so bili njihovi pomisleki. Vedeli so še povedati, da kdor se sramuje svojega jezika in svoje pesmi, je suženj. Denar, ki obstaja in bi ga v primeru visoke medijske prisotnosti domače glasbe dobili domači ljudje, raje poklanjamo tujcem.
Res je težko zastopiti. Ali si predstavljate, da angleška ali francoska lestvica vsebuje zgolj par domačih izvajalcev, vse preostalo pa je arabsko, kitajsko, italijansko, špansko ali mehiško zveneče ... Ni šanse. Angležem na misel ne pride, da bi lasten medijski prostor in lastna sredstva namenjali tujcem. In dopuščali 80 ali celo 90 odstotkov britanskega etra uglasbljeni arabščini, italijanščini, mandarinščini in španščini. In konec leta bi PRS /britanski Sazas, op. p./ nakazal 80 odstotkov v Angliji pobranega denarja za uporabo avtorskih skladb – tujcem. Menim, da bi britanska oblast s kraljico na čelu razglasila izredne razmere. Britanci namreč dobro vedo, kaj gradi svobodo in suverenost. Kaj daje državi moč in samozavest. Še bolje pa vedo, da na svetu obstaja približno 50 milijard dolarjev pravic, ki jih v levjem deležu poberejo prav oni. In seveda Američani. Kulturno in geografsko prepoznavnost so v veliki meri pridobili prav zaradi glasbe in filma, kar uspešno izvažajo že desetletja.
SLO TOP 50, ki je skoraj v celoti angloameriški, predstavlja tudi velika izplačila Sazasa v V. Britanijo in ZDA. In ker imamo na Slovenskem tudi nostalgično ljubezen do naših nekdanjih južnih bratov, se dodatni kupček denarja prelije še na bližnji jug. Domače ustvarjanje pa medtem hira. Umira. A o tem umiranju na obroke se ne želi pogovarjati nihče.
Kdo je takšnega stanja na slovenski glasbeni sceni kriv? V prvi vrsti seveda mediji, ki imajo v rokah škarje za izrezovanje glasbenega okusa. In velika krivka je tu država, ki je poleg škarij istim medijem dala v upravljanje še platno. Tako imajo sedaj ti v rokah odločanje, komu in kateri glasbi bodo namenili največ medijske prisotnosti. In temu primerno bodo ti avtorji dobili največja izplačila.
Opa! Če pa so ti izvajalci/avtorji pripravljeni svoje pravice prenesti na iste medijske tajkune, ti mastno služijo. Lastniki medijev so zainteresirani torej predvajati zgolj tisto glasbo, od katere lahko pričakujejo zaslužke. Hipotetično gledano se lahko zgodi, da lastnik medija prejme iz naslova poplačila avtorskih pravic večji znesek, kot ga je kot uporabnik avtorskega repertoarja dolžan avtorjem plačati! Morda tiči zajec v tem grmu?
Kaj takega se v V. Britaniji ne dogaja in ne zgodi. Britanski Sazas /PRS/ seveda ni bil od države obglavljen in kastriran. PRS dokaj svobodno sam odloča, katere programe bo obdeloval in tradicionalno vse 'odklone' od zavedno domoljubne in imperialistične britanske doktrine zavrže.
Pri nas je politika/država zapovedala vrhunsko transparentnost izplačevanja po realni predvajanosti.
V takšne zakone so politiko in državo prisilili lastniki medijev, ki politiki v primeru neposlušnosti grozijo z medijskimi linči. Medtem ko se pri nas kregamo, ali je dovolj domače glasbe pri dvajsetih odstotkih, in ko imamo na lestvici SLO TOP 50 zgolj par domačih naslovov, se v ozaveščenih državah že dolgo ni zgodilo, da bi v njihovih medijih tuja glasba dosegla 20 odstotkov in na njihovem TOP 50 ne bi bilo vsaj petinštirideset domačih skladb.
Lastniki slovenskih medijev, oblečeni v humanitarce ali reševalce, koljejo lastne ranjence. Koljejo ustvarjalnost. Za svoj privatni zaslužek so pripravljeni žrtvovati slovensko kulturo, jezik, pesem.
Razlika med vladarji in sužnji je očitna.«
SLO TOP 50, ki je skoraj v celoti angloameriški, predstavlja tudi velika izplačila Sazasa v V. Britanijo in ZDA. In zaradi naše nostalgične ljubezni do naših nekdanjih južnih bratov se dodatni kupček denarja prelije še na bližnji jug.
Za njih je to sicer super novica, a kje je naša država? Zakaj mečemo lasten denar skozi okno? To so bili njihovi pomisleki. Vedeli so še povedati, da kdor se sramuje svojega jezika in svoje pesmi, je suženj. Denar, ki obstaja in bi ga v primeru visoke medijske prisotnosti domače glasbe dobili domači ljudje, raje poklanjamo tujcem.
Res je težko zastopiti. Ali si predstavljate, da angleška ali francoska lestvica vsebuje zgolj par domačih izvajalcev, vse preostalo pa je arabsko, kitajsko, italijansko, špansko ali mehiško zveneče ... Ni šanse. Angležem na misel ne pride, da bi lasten medijski prostor in lastna sredstva namenjali tujcem. In dopuščali 80 ali celo 90 odstotkov britanskega etra uglasbljeni arabščini, italijanščini, mandarinščini in španščini. In konec leta bi PRS /britanski Sazas, op. p./ nakazal 80 odstotkov v Angliji pobranega denarja za uporabo avtorskih skladb – tujcem. Menim, da bi britanska oblast s kraljico na čelu razglasila izredne razmere. Britanci namreč dobro vedo, kaj gradi svobodo in suverenost. Kaj daje državi moč in samozavest. Še bolje pa vedo, da na svetu obstaja približno 50 milijard dolarjev pravic, ki jih v levjem deležu poberejo prav oni. In seveda Američani. Kulturno in geografsko prepoznavnost so v veliki meri pridobili prav zaradi glasbe in filma, kar uspešno izvažajo že desetletja.
Hipotetično gledano se lahko zgodi, da lastnik medija prejme iz naslova poplačila avtorskih pravic večji znesek, kot ga je kot uporabnik avtorskega repertoarja dolžan avtorjem plačati! FOTO: SLOTOP50
SLO TOP 50, ki je skoraj v celoti angloameriški, predstavlja tudi velika izplačila Sazasa v V. Britanijo in ZDA. In ker imamo na Slovenskem tudi nostalgično ljubezen do naših nekdanjih južnih bratov, se dodatni kupček denarja prelije še na bližnji jug. Domače ustvarjanje pa medtem hira. Umira. A o tem umiranju na obroke se ne želi pogovarjati nihče.
Kdo je takšnega stanja na slovenski glasbeni sceni kriv? V prvi vrsti seveda mediji, ki imajo v rokah škarje za izrezovanje glasbenega okusa. In velika krivka je tu država, ki je poleg škarij istim medijem dala v upravljanje še platno. Tako imajo sedaj ti v rokah odločanje, komu in kateri glasbi bodo namenili največ medijske prisotnosti. In temu primerno bodo ti avtorji dobili največja izplačila.
Opa! Če pa so ti izvajalci/avtorji pripravljeni svoje pravice prenesti na iste medijske tajkune, ti mastno služijo. Lastniki medijev so zainteresirani torej predvajati zgolj tisto glasbo, od katere lahko pričakujejo zaslužke. Hipotetično gledano se lahko zgodi, da lastnik medija prejme iz naslova poplačila avtorskih pravic večji znesek, kot ga je kot uporabnik avtorskega repertoarja dolžan avtorjem plačati! Morda tiči zajec v tem grmu?
Kaj takega se v V. Britaniji ne dogaja in ne zgodi. Britanski Sazas /PRS/ seveda ni bil od države obglavljen in kastriran. PRS dokaj svobodno sam odloča, katere programe bo obdeloval in tradicionalno vse 'odklone' od zavedno domoljubne in imperialistične britanske doktrine zavrže.
Pri nas je politika/država zapovedala vrhunsko transparentnost izplačevanja po realni predvajanosti.
V takšne zakone so politiko in državo prisilili lastniki medijev, ki politiki v primeru neposlušnosti grozijo z medijskimi linči. Medtem ko se pri nas kregamo, ali je dovolj domače glasbe pri dvajsetih odstotkih, in ko imamo na lestvici SLO TOP 50 zgolj par domačih naslovov, se v ozaveščenih državah že dolgo ni zgodilo, da bi v njihovih medijih tuja glasba dosegla 20 odstotkov in na njihovem TOP 50 ne bi bilo vsaj petinštirideset domačih skladb.
Angleški Sazas oz. PRS for Music Limited šteje 140.000 članov, v zadnjem letu jim je nakazal skoraj 700,000.000 funtov oz. nekaj čez 800,000.000 evrov nadomestil za pravice. FOTO: PRS
Lastniki slovenskih medijev, oblečeni v humanitarce ali reševalce, koljejo lastne ranjence. Koljejo ustvarjalnost. Za svoj privatni zaslužek so pripravljeni žrtvovati slovensko kulturo, jezik, pesem.
Razlika med vladarji in sužnji je očitna.«
