Kolumna Dejana Vodovnika: Slovenski impresariji

»Poglej samo, koliko glasbenih skupin je pri nas. Vse so brez menedžerjev. Same pa ne vedo niti kam, niti kako, niti za koga v tej majhni državi. Štajerci se trudijo z organiziranjem nekakšnih rockovskih in narodno-zabavnih festivalov, skupine pa ne znajo priti do tja. Potrebujejo organizatorja, vodjo, nekoga, ki bo mislil zanje in namesto njih. In seveda pobiral odstotke. To pa ni malo, verjemi mi. Saj veš, kakšni so ljudje. Imaš jih, ki jih lahko kar vržeš v koš in nanj napišeš lumpenproletarski zagovedneži, ali pa v drugega, na katerega boš napisal gospodje … Tako imaš tudi skupine, ki so reprezentanti plebejsko-podeželske pop kulture ali pa predstavniki nečesa, kar spada v elitni klub. Vsakemu sloju je treba dati razvedrilo, kakršno si zasluži in kakršno si želi. Poglej, kaj so naredili iz tistega Dolenjca. Izdelali so ga v profesionalnega premočrtneža, ki mu nihče nima kaj očitati, ki ga imajo rade mamice in babice, pa še vsi drugi se imajo pri njem fajn. In to, dragi moj, danes edino šteje. Želeli ste, poslušajte, poglejte. Me poslušaš? Me razumeš?«

Dialog, ki na slovenski estradni, glasbeni sceni ni nemogoč. Je pravzaprav zelo verjeten in skoraj vsakdanji!

Kdo so slovenski menedžerji? Jih poznamo? Nisem povsem prepričan. Bi si pa upal trditi, da je njihovo delo vidno in slišno vsak dan. Na radijskih in televizijskih programih. In kako ti menedžerji, agentje ali, kot se včasih zareče kakemu nadobudnemu menedžerju, impresariji funkcionirajo?


Preprosto: tako da večinoma le stežka zasledimo umetnike, upornike, kreativce. Avtorje, ki zagovarjajo novitete. Še nevidene modele. In tako lahko opazujemo ekonomiste, pravnike, komedijante, slave željne blondinke, pozerje ... plagiatorje in posnemovalce, ki nas prepričujejo, kako fajn so. Prepričujejo, kako je nujno poslušati in gledati tuje uspešnice. Vse, kar je avtohtono in ni podobno trenutno aktualnemu globalnemu okusu, odpade. O odstotkih, ki gredo »sem ter tja v različne žepe, na jadranja in brezplačne vstopnice pa kdaj drugič!«

Slovenija, moja dežela! Ne, Slovenija, njihova dežela!

In spet morda korak k Petru Gammondu in njegovemu blefsikonu, kjer je o impresarijih zapisal, da »se nekdo lahko vse življenje zanima za glasbo, pa nikoli ne bo srečal impresarija. To so bogovom podobna bitja, ki so precej podobna velikim založnikom … Večino življenja preživijo na poletih v New York, Moskvo, na Dunaj, v Pariz in druge glasbene prestolnice in po drugih hotelih. Ni jih veliko, ampak med sabo se dogovarjajo o vsem, kar se dogaja v glasbenem svetu. Če bi se jutri odločili, da Beethoven ni bil pomemben skladatelj, bi Beethovnu trda predla …«

Kdo pa so po Gammondovo agentje (glasbeni)? »To so tisti, ki niso dosegli stopnje impresarija.«

Te dni je po elektronski pošti priromalo vabilo na rojstnodnevno zabavo ene od domnevno najbolj poslušanih slovenskih (!!!) radijskih postaj. Proslavljali bodo rojstni dan. Nanj so zapisali, da bodo vabljene zabavali Jelena Rozga, Zlatko Pejaković, Mladen Grdović, Jasna Zlokić … No, tudi Čuki bodo tam (se zdi bolj za masko kot zaradi dejstva, da ista radijska postaja sploh predvaja Čuke), pa še kakšna hrvaška »legenda«, ki na Hrvaškem le stežka nastopa, bo na ljubljanskem odru …

In pred dnevi poslušam enega od radijskih urednikov iste radijske postaje, ki je na nacionalni televiziji modroval, kako nenehno skrbijo za slovensko glasbo. Skoraj, poudarjam, skoraj sem bruhnil, a v istem hipu pomislil na tisto, o čemer pišem zgoraj. O agentih, ki nas prepričujejo, kako fajn so!

Kako prav ima spoštovana kolumnistična kolegica MMK, ki je v ponedeljkovi kolumni zapisala, da bi Slovenija zlahka postala svetovna izvoznica fig številka 1, če bi izvažala sadež, ki ga tako veliko Slovencev hrani in prenaša v žepih. Prav s figo v žepu tako radi modrujejo, pametujejo in prepričujejo gledalce, poslušalce, volivce …