Kolumna Dejana Vodovnika: Slovensko nadzemlje
V slovenskem nadzemeljskem podzemlju so prepiranje, kupčkanje ter spletkarjenje nekaj vsakdanjega. Pogača je še bogato sladka.
Odpri galerijo
Stara pot ob Hankejevem kanalu skozi Škocjanske jame je obnovljena. Namenjena je zlasti ljubiteljem jam in avanturističnim navdušencem, saj vključuje zahtevno hojo po strmih in izjemno ozkih stopnicah, vklesanih v tudi do 20-metrskih prepadnih stenah nad reko Reko, in menda ni za vsakogar.
Uradni podatki kažejo, da slovensko podzemlje raziskuje več kot štiri tisoč jamarjev, v podzemeljskem katastru (zanimivo; ta deluje brezhibno, s katastrom na površju pa so nenehne težave) pa je več kot 11.000 podzemeljskih enot. Vključno s Križno jamo, ki je eno največjih nahajališč okostij jamskega medveda v tem delu Evrope. Imamo pa tudi kraljico slovenskega podzemlja, kot se pač za deželo pod Alpami, v kateri ima vsaka vas, vsak vinar in vsako gasilsko društvo svojo kraljico, tudi spodobi. To je človeška ribica. Veliko tega in podobnega se torej skriva v slovenskem podzemlju. Da je tako, kaže nemara podatek, da slovensko podzemlje raziskuje kar 45 društev.
Če je kdor koli pomislil na kaj drugega kot na speleologijo oziroma jamarstvo, to zgolj pomeni, da je slovensko podzemlje, ki deluje na površju, nekolikanj bolj aktivno ali atraktivno od tistega pod zemljo. Bo pa kot pribito držalo, da imamo za raziskovanje tega dela kosa Zemlje, imenovanega Slovenija, le eno »društvo«; in sicer institucijo, združeno pod skupnim imenovalcem notranje zadeve, ki pa je pri pripravi nadzemnega katastra t. i. čudnega podzemlja veliko manj uspešna kot kolegi speleologi.
V slovenskem nadzemeljskem podzemlju se namreč veliko dogaja. V vseh oblikah in na različnih položajih; organizirani in neorganizirani obliki, z domnevno znanimi igralci in skoraj neznanimi strici iz ozadja in tudi v vseh barvah: črni, rdeči, oranžni, zeleni, premogovniško sivi in še kaki, s katero se pač srečujemo na površju našega vsakdana.
In če že imamo kraljico podzemnega podzemlja, je kraljev, kraljic in baronov nadzemnega podzemlja veliko več. Med takimi pa so prepiranje, kupčkanje, napovedovanje temačne prihodnosti ter spletkarjenje – seveda, tudi politično – nekaj vsakdanjega. Pogača je namreč še kar bogato sladka.
Uradni podatki kažejo, da slovensko podzemlje raziskuje več kot štiri tisoč jamarjev, v podzemeljskem katastru (zanimivo; ta deluje brezhibno, s katastrom na površju pa so nenehne težave) pa je več kot 11.000 podzemeljskih enot. Vključno s Križno jamo, ki je eno največjih nahajališč okostij jamskega medveda v tem delu Evrope. Imamo pa tudi kraljico slovenskega podzemlja, kot se pač za deželo pod Alpami, v kateri ima vsaka vas, vsak vinar in vsako gasilsko društvo svojo kraljico, tudi spodobi. To je človeška ribica. Veliko tega in podobnega se torej skriva v slovenskem podzemlju. Da je tako, kaže nemara podatek, da slovensko podzemlje raziskuje kar 45 društev.
Če je kdor koli pomislil na kaj drugega kot na speleologijo oziroma jamarstvo, to zgolj pomeni, da je slovensko podzemlje, ki deluje na površju, nekolikanj bolj aktivno ali atraktivno od tistega pod zemljo. Bo pa kot pribito držalo, da imamo za raziskovanje tega dela kosa Zemlje, imenovanega Slovenija, le eno »društvo«; in sicer institucijo, združeno pod skupnim imenovalcem notranje zadeve, ki pa je pri pripravi nadzemnega katastra t. i. čudnega podzemlja veliko manj uspešna kot kolegi speleologi.
V slovenskem nadzemeljskem podzemlju se namreč veliko dogaja. V vseh oblikah in na različnih položajih; organizirani in neorganizirani obliki, z domnevno znanimi igralci in skoraj neznanimi strici iz ozadja in tudi v vseh barvah: črni, rdeči, oranžni, zeleni, premogovniško sivi in še kaki, s katero se pač srečujemo na površju našega vsakdana.
In če že imamo kraljico podzemnega podzemlja, je kraljev, kraljic in baronov nadzemnega podzemlja veliko več. Med takimi pa so prepiranje, kupčkanje, napovedovanje temačne prihodnosti ter spletkarjenje – seveda, tudi politično – nekaj vsakdanjega. Pogača je namreč še kar bogato sladka.
