Kolumna Dejana Vodovnika: Spoštovanje dogovorjenega
Pogajati se ni težko, držati se tega, kar je bilo doseženo s pogajanji, pa je nekoliko težje.
Odpri galerijo
Niti malo nisem bil presenečen, ko sem slišal uradnega govorca koronakrize pri nas Jelka Kacina, ko je dejal, da »sosedje Hrvati ne spoštujejo ukrepov, ki so bili dogovorjeni med državama v zvezi z epidemiološkimi razmerami v 'lijepi njihovi'« ...
Res nisem bil presenečen, saj naši poletni najboljši bratje Hrvati za še eno v vrsti nespoštovanj niso poskrbeli prvič.
Sedem let je minilo, in še kak dan več, ko sta predsednika vlad Slovenije in Hrvaške, Janez Janša in Zoran Milanović, podpisala t. i. bančni memorandum z Mokric. Z njim se je Hrvaška obvezala, da bo do dokončne rešitve nasledstvenih vprašanj o deviznih vlogah varčevalcev zamrznila sodne postopke zoper LB v Zagrebu, Slovenija pa bo kljub vladni krizi pravočasno ratificirala pogodbo o članstvu Hrvaške v EU. Na tiskovni konferenci sta oba predsednika vlad zagotovila, da bo memorandum v obeh državah ratificiran kot mednarodna pogodba in postal del pravnega reda obeh držav. A je svoje obveze izpolnila samo Slovenija. Hrvaška pa je postala članica evropske družine.
Hrvaška memoranduma ni ratificirala kot mednarodno pogodbo in ga ni uvrstila v svoj pravni red. Absurdne tožbe hrvaških sodišč, ki bi celo mojstra Kafko spravile v smeh, pa so se nadaljevale kot po tekočem traku v Hisense Gorenju; kadar je LB v Zagrebu na sodiščih terjala denar od hrvaških podjetij, ji je sodišče odgovorilo, da zanje ne obstaja, ker ni pravna oseba, ko ista sodišča denar terjajo od nje, pa taista banka obstaja! S tem se je zgodovina ponovila kot farsa; tri desetletja pred tem, prav tako na Mokricah, je bil sklenjen dogovor med Slovenijo in Hrvaško o skupni obrambi pred agresijo JLA, a ga Hrvaška ni spoštovala. Kot mnogo drugih je Hrvaška izigrala tudi oba mejna sporazuma, po sporazumu Drnovšek-Račan tudi še arbitražni sporazum.
»Pogajati se ni težko, držati se tega, kar je bilo doseženo s pogajanji, pa je nekoliko težje,« je dejal nekdanji slovenski predsednik Milan Kučan, ko je pred časom gostoval med Slovenci v Zagrebu in razmišljal o vzrokih za krhko medsebojno zaupanje med Slovenijo in Hrvaško.
Pljuni istini u oči (Pljuni resnici v oči) je leta 1975 pela avantgardna skupina Buldožer. Se pa zdi, da pljuvanje ne bi pomagalo kaj veliko. Bi pa kak udarec po mizi. Na gobec bolj težko, saj bi sledila tožba, ki pa bi jo nekdo bržkone spet izigral!
Res nisem bil presenečen, saj naši poletni najboljši bratje Hrvati za še eno v vrsti nespoštovanj niso poskrbeli prvič.
Sedem let je minilo, in še kak dan več, ko sta predsednika vlad Slovenije in Hrvaške, Janez Janša in Zoran Milanović, podpisala t. i. bančni memorandum z Mokric. Z njim se je Hrvaška obvezala, da bo do dokončne rešitve nasledstvenih vprašanj o deviznih vlogah varčevalcev zamrznila sodne postopke zoper LB v Zagrebu, Slovenija pa bo kljub vladni krizi pravočasno ratificirala pogodbo o članstvu Hrvaške v EU. Na tiskovni konferenci sta oba predsednika vlad zagotovila, da bo memorandum v obeh državah ratificiran kot mednarodna pogodba in postal del pravnega reda obeh držav. A je svoje obveze izpolnila samo Slovenija. Hrvaška pa je postala članica evropske družine.
Hrvaška memoranduma ni ratificirala kot mednarodno pogodbo in ga ni uvrstila v svoj pravni red. Absurdne tožbe hrvaških sodišč, ki bi celo mojstra Kafko spravile v smeh, pa so se nadaljevale kot po tekočem traku v Hisense Gorenju; kadar je LB v Zagrebu na sodiščih terjala denar od hrvaških podjetij, ji je sodišče odgovorilo, da zanje ne obstaja, ker ni pravna oseba, ko ista sodišča denar terjajo od nje, pa taista banka obstaja! S tem se je zgodovina ponovila kot farsa; tri desetletja pred tem, prav tako na Mokricah, je bil sklenjen dogovor med Slovenijo in Hrvaško o skupni obrambi pred agresijo JLA, a ga Hrvaška ni spoštovala. Kot mnogo drugih je Hrvaška izigrala tudi oba mejna sporazuma, po sporazumu Drnovšek-Račan tudi še arbitražni sporazum.
»Pogajati se ni težko, držati se tega, kar je bilo doseženo s pogajanji, pa je nekoliko težje,« je dejal nekdanji slovenski predsednik Milan Kučan, ko je pred časom gostoval med Slovenci v Zagrebu in razmišljal o vzrokih za krhko medsebojno zaupanje med Slovenijo in Hrvaško.
Pljuni istini u oči (Pljuni resnici v oči) je leta 1975 pela avantgardna skupina Buldožer. Se pa zdi, da pljuvanje ne bi pomagalo kaj veliko. Bi pa kak udarec po mizi. Na gobec bolj težko, saj bi sledila tožba, ki pa bi jo nekdo bržkone spet izigral!
