NA EKS

Kolumna Dejana Vodovnika: Szlovén Köztársaság Alkotmányát*

In če bom jutri, pojutrišnjem nemara res slišal kako madžarsko ali italijansko pesem več, bom zagotovo dal za mašo v ljubljanski stolnici.
Fotografija: Lokomotiva GT
Odpri galerijo
Lokomotiva GT

Regionalna radijska programa Radio Koper in Radio Capodistria letos praznujeta 70 let delovanja. Prvi primorski radio se je prvič oglasil 24. maja 1949, takrat na skupnih frekvencah, že dan pozneje je stekel redni program. Vse lepo in prav! Čestitke!
Svoj dan, povezan z radijskim programom, imajo tudi na drugem koncu države. 29. november 1958 pomeni za pripadnike madžarske narodnosti prelomnico. Tega dne se namreč začenja zgodovina Pomurskega madžarskega radia. Njegova temeljna naloga je bila že od začetka delovanja informirati pripadnike madžarske narodnosti v Sloveniji v maternem jeziku.
Vse lepo in takisto prav! Čestitke za vztrajanje!

Zdaj pa … No, zdaj pa nekaj, kar me že nekaj časa žuli. Na slovenskih nacionalnih radijskih postajah, kaj šele na nacionalni televiziji v t. i. udarnem terminu, pravzaprav takrat, ko nacionalna televizija predvaja:

a) Modrijane,
b) vikend paket z voditelji in gosti, zaradi katerih večina nemudoma preklopi na »brate Rvate«,
c) ponovitve,

le redkokdaj slišim madžarsko glasbo. Sodobno, rock ali kaj podobnega. Iz uradnih podatkov je mogoče razbrati, da slovenska organizacija, ki razporeja denar od predvajanja glasbe, na Madžarsko nakaže nekaj drobiža, kar je v prevodu pravzaprav skoraj – nič. To pa le dokazuje omenjeno trditev. Žal!

Pred časom je bila ena najbolj znanih madžarskih skupin, v svetovnem merilu, rockovska skupina Lokomotiva GT. Nič manj pomembna ni bila skupina Omega. Tudi takrat ju v Jugoslaviji in tudi na območju, imenovanem SR Slovenija, ni bilo kaj veliko slišati, tisti, ki so ju hoteli slišati, pa s(m)o morali v Budimpešto, na Dunaj ali kam ob Balaton. Zdaj v nostalgično jugoslovansko-hrvaško-srbski Sloveniji madžarske glasbe sploh ni mogoče slišati. Pa bi imeli kaj slišati.


Res je, da smo v minulih dneh lahko slišali dve ali tri italijanske pesmi več, navsezadnje je bil čas sanremskega festivala, a to je bilo, sem skoraj prepričan, za letos tudi bolj ali manj vse. Raje nas bodo bombardirali s prihajajočimi jugoslovansko-hrvaškimi gosti, ki bodo kot gostje pogovornih oddaj »v živo« pozivali na koncert v glasbeno meko najlepšega mesta v Sloveniji in jih predstavljali kot – legende.

Berem v Ustavi RS, da sta madžarščina in italijanščina nekako enakopravni slovenščini. Je (vsaj približno) tudi glasba, ki jo predvajajo na nacionalnem radiu? Saj pravim, slovenska organizacija, ki razporeja denar od predvajanja glasbe, na Madžarsko (in tudi v sosednjo Italijo) nakaže nekaj drobiža, kar v prevodu pravzaprav pomeni – nič v primerjavi z nadomestilom, ki je nakazano na Hrvaško ali v Srbijo! Žalostno, vendar resnično!

Pred leti je v Slovenj Gradcu koncertirala psihedelična trance-etnorock zasedba Korai Öröm iz Budimpešte. Skupina je bila prva na Madžarskem, ki je uporabljala videoprojekcijo kot integriran del živega nastopa. Da bi jih kdo omenil? Ah, dajte no, dajte! Pa so zagotovo boljši od marsikatere balkanske domnevne legende, ki »vrlo voli Sloveniju«.
Da bi komercialno-lokalnim radijcem vsilili kakšno minuto madžarske ali italijanske godbe, nacionalni hiši pa še posebno, je seveda tabu in za vekomaj nemogoče.

Kajpak zabadam domoljube in celo rockerje v srce ter bom izgnan, ker to predlagam, a se mi vseeno zdi, da je na to treba opozoriti. In če bom jutri, pojutrišnjem nemara res slišal kako madžarsko ali italijansko več, bom zagotovo dal za mašo v ljubljanski stolnici. Navsezadnje, če promotorji balkanske glasbe služijo na račun Slovenčkov, naj nekaj malega zasluži še Cerkev.
--
*Ustava Republike Slovenije

Več iz te teme:

Predstavitvene informacije

Predstavitvene informacije