Kolumna Dejana Vodovnika: Top-Gun ga pikne

Pravzaprav je bila vestička skrita tam nekje v kotu. Vendar se mi je vseeno zdela pomembna. Kako ne, saj gre za disciplino, športno, če smo natančni, ki je članica Olimpijskega komiteja Slovenije – Združenja športnih zvez z glasovalno pravico. Takole je glasila: »Vrsto let najboljša slovenska ekipa v pikadu, ekipa Top-Gun z Grlave, tudi letos dosega odlične rezultate na mednarodnih tekmovanjih. Drugo mesto ženske ekipe v Italiji je nadgradila moška ekipa, ki je v Podčetrtku postala evropski klubski prvak. To je že deveti evropski naslov od leta 2001, ko so osvojili prvega. Ti uspehi potrjujejo, da je Top-Gun Grlava med prvimi petimi najboljšimi ekipami v Evropi. Odlično drugo mesto je dosegla tudi moška reprezentanca Slovenije s kapetanom Alešem Zadravcem iz Top-Guna Grlava, ženska reprezentanca s kapetanko Mojco Mužič je zasedla četrto mesto. Naslednje veliko tekmovanje je svetovno prvenstvo v klasičnem pikadu WDF v Romuniji od 6. do 12. oktobra, na katero sta se uvrstili tudi moška in ženska reprezentanca Slovenije. V ženski bo nastopila Mojca Mužič, v moški pa Leon Mertük in Sašo Vütek iz ekip Top-Gun Grlava.«

Kot sem izvedel, je v državi registriranih 98 društev, število vseh ekip, članic zveze za pikado, pa se bliža številki 150. V zadnjih štirih letih je bilo kupljenih okrog 40.000 majhnih plutastih tarč, za obdobje zadnjih 20 let pa je ta številka še petkrat večja. In kar je še bolj zanimivo, če že tako radi nenehno poudarjamo, poudarjajo, kako zdravo je miganje za starejše, v Sloveniji igra rekreativno v pikado ligah in prijateljskih tekmovanjih od 6000 do 8500 upokojencev. Mnogo več kot v marsikaterem športu, ki ga spremljajo številni mediji z nacionalno televizijo na čelu, ta tako in tako pozna le par športov iz t. i. olimpijske družine.
Na evropskih prvenstvih, kjer nastopa približno 400 tekmovalcev, vsak zmeče tudi po tri tone puščic, in ko hodi ponje, naredi približno šest kilometrov. Tekmovanja namreč trajajo od dopoldneva pa vse do večera. Zelo pomembno je tudi ogrevanje, med katerim se zmeče kakih 150 puščic, vedo povedati pikadisti oziroma kakor koli se že reče fantom in dekletom, mlajšim in starejšim, ki se ukvarjajo s pikadom.

Najbolj je razvit v zahodni Evropi, in sicer v Belgiji, Nizozemski, Nemčiji, Angliji, kjer je registriranih milijon igralcev, ter Franciji. Če seštejemo, koliko igralcev igra pikado v teh deželah, jih bržkone lahko naštejemo veliko več, kot je vseh športnikov pri nas, v naši podalpski skregani deželi.

Anglija, na primer, ima močno športno dediščino in je bila kodificirana v številnih športih 19. stoletja, ki so se takrat igrali po vsem svetu, tudi nogomet, kriket, ragbi, tenis, boks, badminton, skvoš, hokej, biljard, snooker, pikado, namizni tenis in košarka.
V Angliji je pikado po nogometu drugi najbolj gledan šport na televiziji, a ima težavo s samopodobo. Dolga leta so mojstri, kot sta bila Eric Bristow ali Jocky Wilson, v javnosti gradili mnenje, da so tisti, ki igrajo pikado, le debeli pivci prevelikih količin piva. Pri Wilsonu se je celo dogajalo, da je kadil, medtem ko je metal puščice v tarčo. Prvo potezo k izboljšanju podobe te dejavnosti je naredil britanski minister za šport Richard Caborn, ki je leta 2004 spravil skozi proceduro do sprejetja zakon o prirejanju tekmovanj v pikadu, ki prepoveduje kajenje in konzumiranje alkoholnih pijač na tekmovališču tako udeležencem kot publiki. Pikado postaja šport lepo oblečenih in urejenih igralcev, ki se vedejo angleško konservativno in ponujajo igro kot miselni in telesni seštevek človeških zmožnosti.

In potem le naj še kdo reče, da je pikado zgolj gostilniški šport. Pravzaprav je taka trditev nekaj hudo podobnega trditvi, da je vsak, ki zapoje na odru in ni iz Ljubljane, kmet. To je žaljivo! Zato pa je nemara povsem na mestu, če ekipo Top-Gun z Grlave vsaj v koščku športne kulture primerjamo z žogobrci klubov, ki so želeli nastopati v Evropi, pa so jih zaustavili na prvi stopnički. Pikadisti z Grlave pa so postali celo evropski prvaki. Pa s(m)o o tem izvedeli iz vestičke v kotu, da pa so fuzbalerji izpadli z evropskega tekmovanja, pa s(m)o morali poslušati in gledati ure in ure.