Kolumna Dejana Vodovnika: Uradniki kreativnosti

Prav navdušen sem bil, ko sem izvedel, da se je Kreativni škrat vrnil s počitnic. Poln energije in novih ugotovitev o kreativnih zadregah v teh nekreativnih časih. V tej, naši podalpski skupnosti. Takole me je prepričeval:

»Regulacija in podpora slovenske kreativnosti sta videti tako, da redno zaposleni državni nekreativneži, zaposleni za nedoločen čas, z redno plačo /ki ne izostane, tudi če je kreativnost na dnu/, odločajo o usodi tistih, ki živijo od svoje kreativnosti, so na trgu, večkrat lačni kot siti. Obenem državni uslužbenci določajo pravila igre in ceno kreativnosti. Praviloma vedno v smeri, ki je povšeči uporabnikom intelektualne lastnine. Ti so bogati in ugledni. Telekomunikacijski velikani, mediji, veliki trgovci, posredno tudi politika ….



Zamišljam si, da so državni uradniki bolj naklonjeni kakemu bogatunu kot pa avtorskemu nergaču, ki neprestano trka na vrata urada, ki naj bi ščitil njegovo ustvarjalnost. Kreativni 'hipi' neprestano nerga o kraji njegove zasebne lastnine, o kroničnem pomanjkanju razumevanja nagrajevanja uporabe njegove kreativnosti. Medtem bogatun ne najeda, pač pa le enostavno stisne kako nagrado pod mizo. Komu? Tistemu, ki mu omogoči poceni ali zastonjsko uporabo intelektualne lastnine. S takšnim poslovanjem si isti poslovnež prihrani kupček denarcev. In zanj je njegov poslovni model uspešen.

Urad RS za intelektualno lastnino bi moral biti prvi v državi, ki bi razumel pomen inovacij in kulturne identitete za uspešnost države. Patenti in drzni izumi prinašajo visoko gospodarsko vrednost. Domača umetniška ustvarjalnost pa kulturno zavest naroda. Nepremagljivost in pokončnost. Vero, da smo lahko kljub majhnosti nepremagljivi.

Predstavljajte si agencijo za krepitev vrhunskega športa. Ta je od države financirana, da izboljšuje delovno in tekmovalno okolje športnikov. Deluje pa tako, da lomi noge Dončiću, Pogačarju in Rogliču med šprikle vtika palice in Janji Garnbret oprimke na plezalni steni namaže z mastjo. Recimo, da to dela zato, ker nekaj zaposlenih vzdržuje dobre stike z menedžerji tujih športnikov, ki sicer nudijo podoben suport nekaterim tujim športnikom, ki so konkurenca prej naštetim našim.

Slovenske založbe furajo sumljivi tiči. Kolektivne organizacije so polne nekdanjih zastopnikov tujih repertoarjev. Mediji so vse bolj v lasti tujcev. Nacionalni medijski servis pa v lasti norosti, zaplankanosti in korupcije. Kupuje se milijonska tehnologija, ki rjavi in zastara. Domači ustvarjalnosti se namenja drobtinice. Pomanjkanje domačih vsebin nadomesti turška ali mehiška čorba. Predpisane kvote evropske in slovenske produkcije se kršijo. A nihče ničesar ne ukrene.

Zakaj se to dogaja? S TV SLO je tako, da bolj ko je na dnu, bolje se piše Pro plusu. Vsak odstotek zmanjšane gledanosti TV SLO prinese kak milijonček več Pro plusu. Je možno, da se kakemu šlevastemu direktorju ali direktorici potisne v žep nekaj desettisočakov, da je program TV SLO še slabši? Samo vprašam.

Od kod hudiča nam kot naciji tako diši pomanjkanje vere vase in v pošteno zmagovanje? Zakaj nimamo serijsko vgrajene samozavesti kot kaki Srbi, ki so realno, v vseh pogledih daleč za nami, a imajo neprestano trdega? Težava, po moji kreativni oceni, je v tem, da nas vodi, večno in povsod, potomstvo nekdanjih špicljev in političnih koncesionarjev, ki pa je deformirano. In se neprestano naslanja na 'tekovine' neke skupne države, ki je bila 'kao' faktor v svetu. Sinovi in hčere, ki so se rodili v privilegirano okolje, z zlato žlico v goflji, enostavno ne zmorejo in ne razumejo dolgotrajnega boja za unikatnost. Ki ji sledita visok renome in ugled. Ti zastopijo le dilanje, preprodajo, zastopanje. In v končni konsekvenci, vsakih nekaj deset let, nacionalizacijo lastnine tistih, ki so uspešnejši od njih samih.

V državi, kjer urad za intelektualno lastnino, bojda, deluje v stavbi, ki je nekoč gostila rabote tajnih služb, ni pričakovati kaj bolj kreativnega. Vsi tisti, ki ne zmorejo in ne znajo, večno navijajo za državo kriminala. V njej so vladarji. Ko bo država postala zdravo okolje poštenega tekmovanja idej in požrtvovalnosti, bodo večni koncesionarji trajno izgubljeni.«

Verjel sem mu, mojemu škratu! Kreativni škrat je nato odšel v svoj kot razmišljat, jaz pa tja, prek državne meje, opazovat, kako zadeve funkcionirajo kje drugje.

Pametni bodo razumeli … če bodo le hoteli! »Ja, pa ja,« je nato rekel nekdo.