NA EKS
Kolumna Dejana Vodovnika: Vijolice in »gas maska«
Za vse tiste, ki smo koncerte obiskovali zaradi druženja, prijateljevanja, spoznavanja podobno mislečih ljudi, izmenjavanja idej, ki vemo, kaj pomeni obredni plemenski dogodek masovno zapetega refrena najljubšega komada, pa je (ali bo) najbrž vsa ta digitalna različica malce bizarno doživetje.
Odpri galerijo
Mi gremo pa na koncert! FOTO: K. E.
Epidemija koronavirusa je na široko odprla pot virtualnim koncertom. Ti bodo, kot kaže, še kar nekaj časa nadomestili oz. nadomeščali žive koncerte, kot smo jih poznali doslej.
Druženje ni dovoljeno. Izvajalci iščejo nove možnosti prezentacije svoje umetnosti. Koncerti »iz domačega fotelja« so zaznamovali prve mesece pandemije. Eno leto pozneje so že visokotehnološko nadgrajeni v bolj kompleksne virtualne koncerte, ki vse bolj spominjajo na koncept videoiger. Interakcija med obiskovalci virtualnega koncerta se bo ob uporabi virtualne čelade prezentirala prek virtualnih avatarjev.
Pionir elektronske glasbe, Jean Michel Jarre, je prvak virtualnih koncertov, ki pravi: »Ko se je pojavil kino, so ljudje mislili, da gre za čarobni trik, zato sprva tega niso razumeli. Isti fenomen je danes VR (virtualna resničnost).« Jarre gre še korak naprej. Na njegovem virtualnem koncertu si lahko obiskovalci privoščijo tudi virtualno »tabletko«, ki jim za povečano doživetje spremeni barvo zaslona itd.
Trenutek, ko koncert ni več kulturni, čustveni, sociološki in družbeni dogodek v rokah in domeni ustvarjalcev, je izkoristila industrija/kapital, ki je upravljanje z zaslužki in močjo glasbenih dogodkov iztrgala iz rok ustvarjalcev in celotno verigo prevzela v svoje roke. Tak koncept se naglo širi in postaja naša nova realnost. Izvajalci bodo svoj vpliv, javnomnenjsko moč prepustili v roke producentov tovrstnega dogajanja. Vedno problematična druženja množic, kjer so se začenjale ljubezni in revolucije, bodo enkrat za vselej pod popolnim nadzorom.
Čustvene in fizične »izmenjave« bodo pod kontrolo enega človeka. Vse otipljivo/materialno bo izginilo. Artikli, majice, broške, fotografije, zvok in slika, dogodek … se bodo v bodočnosti prodajali le še v virtualni obliki. Koncertnih turnej in festivalov, kjer se je zabavalo, ljubilo, se valjalo v blatu, ne bo več. Ostalo bo sintetično čistunstvo.
Finta, na katero ustvarjalci strastno padajo, je razmišljanje, da »livestreaming« omogoča predstave s praktično neomejenim številom gledalcev. In vsak ustvarjalec nerealno sanja o svojem koncertu, ki si ga bo ogledalo milijon obiskovalcev. V zakulisju pa se v resnici dogaja popoln politični in finančni nadzor nad to vejo industrije. Ustvarjalcem bo odvzeto še zadnje orodje /koncertna dejavnost/, s katerim so se preživljali.
Na drugi strani pa opeharjen avditorij poslušalcev. Za vse tiste, ki smo koncerte obiskovali zaradi druženja, prijateljevanja, spoznavanja podobno mislečih ljudi, izmenjavanja idej, ki vemo, kaj pomeni obredni plemenski dogodek masovno zapetega refrena najljubšega komada, pa bo najbrž vsa ta digitalna različica malce bizarno doživetje. Vzhičenost skupinskega čustvovanja, znoja, adrenalina, testosterona in estrogena bo nadomestilo konzervirano in laboratorijsko preverjeno ovohavanje vijolic z »gas masko«.
Vse skupaj spominja na zgodbo filma Demolition Man iz leta 1993, kjer nas Sandra Bullock in Silvester Stallone popeljeta v čas čistunske družbe. Nebes brez kriminala. Nebesa, kjer Sandra ponudi Silvestru čist in breztekočinski virtualni seks, nam menda niso v interesu? Ali pač?
Odgovorite si sami. Vaš Kreativni škrat ...
Druženje ni dovoljeno. Izvajalci iščejo nove možnosti prezentacije svoje umetnosti. Koncerti »iz domačega fotelja« so zaznamovali prve mesece pandemije. Eno leto pozneje so že visokotehnološko nadgrajeni v bolj kompleksne virtualne koncerte, ki vse bolj spominjajo na koncept videoiger. Interakcija med obiskovalci virtualnega koncerta se bo ob uporabi virtualne čelade prezentirala prek virtualnih avatarjev.
Za vse tiste, ki smo koncerte obiskovali zaradi druženja, prijateljevanja, spoznavanja podobno mislečih ljudi, izmenjavanja idej, ki vemo, kaj pomeni obredni plemenski dogodek masovno zapetega refrena najljubšega komada, pa je (ali bo) najbrž vsa ta digitalna različica malce bizarno doživetje.
Pionir elektronske glasbe, Jean Michel Jarre, je prvak virtualnih koncertov, ki pravi: »Ko se je pojavil kino, so ljudje mislili, da gre za čarobni trik, zato sprva tega niso razumeli. Isti fenomen je danes VR (virtualna resničnost).« Jarre gre še korak naprej. Na njegovem virtualnem koncertu si lahko obiskovalci privoščijo tudi virtualno »tabletko«, ki jim za povečano doživetje spremeni barvo zaslona itd.
Trenutek, ko koncert ni več kulturni, čustveni, sociološki in družbeni dogodek v rokah in domeni ustvarjalcev, je izkoristila industrija/kapital, ki je upravljanje z zaslužki in močjo glasbenih dogodkov iztrgala iz rok ustvarjalcev in celotno verigo prevzela v svoje roke. Tak koncept se naglo širi in postaja naša nova realnost. Izvajalci bodo svoj vpliv, javnomnenjsko moč prepustili v roke producentov tovrstnega dogajanja. Vedno problematična druženja množic, kjer so se začenjale ljubezni in revolucije, bodo enkrat za vselej pod popolnim nadzorom.
Mi gremo pa na koncert! FOTO: K. E.
Čustvene in fizične »izmenjave« bodo pod kontrolo enega človeka. Vse otipljivo/materialno bo izginilo. Artikli, majice, broške, fotografije, zvok in slika, dogodek … se bodo v bodočnosti prodajali le še v virtualni obliki. Koncertnih turnej in festivalov, kjer se je zabavalo, ljubilo, se valjalo v blatu, ne bo več. Ostalo bo sintetično čistunstvo.
Finta, na katero ustvarjalci strastno padajo, je razmišljanje, da »livestreaming« omogoča predstave s praktično neomejenim številom gledalcev. In vsak ustvarjalec nerealno sanja o svojem koncertu, ki si ga bo ogledalo milijon obiskovalcev. V zakulisju pa se v resnici dogaja popoln politični in finančni nadzor nad to vejo industrije. Ustvarjalcem bo odvzeto še zadnje orodje /koncertna dejavnost/, s katerim so se preživljali.
Na drugi strani pa opeharjen avditorij poslušalcev. Za vse tiste, ki smo koncerte obiskovali zaradi druženja, prijateljevanja, spoznavanja podobno mislečih ljudi, izmenjavanja idej, ki vemo, kaj pomeni obredni plemenski dogodek masovno zapetega refrena najljubšega komada, pa bo najbrž vsa ta digitalna različica malce bizarno doživetje. Vzhičenost skupinskega čustvovanja, znoja, adrenalina, testosterona in estrogena bo nadomestilo konzervirano in laboratorijsko preverjeno ovohavanje vijolic z »gas masko«.
Sandra Bullock in njen breztekočinski seks kot glasbena nebesa brez koncertov v živo FOTO: HOLLYWOOD P. R.
Vse skupaj spominja na zgodbo filma Demolition Man iz leta 1993, kjer nas Sandra Bullock in Silvester Stallone popeljeta v čas čistunske družbe. Nebes brez kriminala. Nebesa, kjer Sandra ponudi Silvestru čist in breztekočinski virtualni seks, nam menda niso v interesu? Ali pač?
Odgovorite si sami. Vaš Kreativni škrat ...
