Kolumna Dejana Vodovnika: Virtualni svet = berlinski zid

Prejšnjič smo odprli temo »mesenih« vs. »virtualnih« glasbenih dogodkov. Spustimo se v družbeno, sociološko, antropološko globino te problematike. Znan slovenski avtor je izrazil mnenje, da bo povratek druženja ljudi na športnih in kulturnih prireditvah prvi znak vrnitve v normalno življenje.


»Mlade generacije, ki se rojevajo danes, si bodo koncerte v klasični obliki morda ogledovale kot zgodovinski artefakt. Kot kak stari posnetek na spletu ali televiziji. Izkušnje druženja, vročine, švica in življenjskih tekočin, solz in smeha za njih ne bo. Izkušnja open air koncerta bo za njih enako nedosegljiva in nerazumljiva, kot je bila leta 1969 mladim v Vzhodni Nemčiji izkušnja zahodnjaškega Woodstocka. Kar je bil takrat fizično zgrajeni berlinski zid, danes predstavlja virtualni zid vzporednega sveta.«
Berlinski zid je bil otipljiv in pomensko jasen. Bil je fizična pregrada in psihološka bariera. Ločeval je svobodo od zatiranja, vzhod od zahoda, prav od narobe, dobro od slabega. S svojimi opekami je razdvajal. Danes tega zidu, fizično, ni več. V navidezno svobodnem, demokratičnem in globalnem svetu pa je »cegle« zamenjal virtualno zgrajeni svet, ki predstavlja vsem nam eno samo svobodo, dostopnost vsega sveta in večno sveže informacije.

A v resnici to ni res. Večina informacij je dezinformacij. In glej ga, zlomka, ta toča informacij je v vsakem od nas zgradila iluzijo sveta brez meja in zidov. Resnica pa je kruta. Represija, preoblečena v angelska oblačila, je prek virtualnega sveta vstopila v vse naše sobe in v vse naše glave. Imamo odprte meje, a ne moremo nikamor. Imamo neskončno ponudbo, a nimamo več želja. Imamo demokracijo, ki jo želimo ukiniti in jo nadomestiti z anarhijo. Z vladavino dobro organizirane in medijsko vodene horde »u-likane« večine se uničuje manjšina »o-likanih«.

Morda se vrnejo Škorpijoni. Kot lastovka nad širnim morjem bodo spet znanilci bližine kopnega. Z vetrom sprememb bomo znova oznanili konec zatohlega brezvetrja. Ko nepregledna množica različno mislečih zapoje o »Vetru sprememb«, bo konec eksperimenta, ki nas je osamil in prepovedal druženje, ki je temelj človečnosti in učlovečenja. Takrat bomo zopet začutili moč in polet združevanja. Takrat ne bomo kolesarili za mržnjo in strah, pač pa za sodelovanje in spoštovanje drugačnosti.

»Take me to the magic of the moment, on a glory night, where the children of tomorrow dream away …«
Zapišimo v svoja srca in svoj urnik. Prvi dan po normalizaciji zdravstvenih razmer je treba vse sile napeti v smeri socializacije družbe. Če koncertov in športnih prireditev ne bo, bo to jasen znak, da jim je uspelo. Da ima vsakdo izmed nas okoli sebe zgrajen nov personalno-virtualni berlinski zid.
Temni vladarji sveta so že ugotovili, da veliki zidani zidovi ne morejo ustaviti množice. Osebni zidovi v naših glavah so mnogo bolj trdoživi. Zelo težko je rušiti nekaj, kar fizično ne obstaja. Zdravilo za takšne težave ni Pfizerjevo ne Biontechovo … Zdravilo so druženje, sodelovanje, sobivanje, zalet in ponos nepregledne množice zemljanov, vseh veroizpovedi, barv in nazorov, ki v srcu dobro mislijo …

Kreativnih zadreg tega trenutka Kreativnemu škratu ne zmanjka. In prav je tako. Če bi le še kdo drug malo bolj resno razmišljal o tem. Jutri bi bilo zagotovo boljše, če je že danes bolj švoh!