Kolumna Dejana Vodovnika: Všečkajte me!

Smo res zabredli tako globoko, da je cilj ustvarjanja merljiv z všečki na youtubu? Si predstavljate ustvarjalca, ki pripoveduje svojo zgodbo ali piše svojo pesem zgolj z mislijo na potencialno internetno všečnost?

Ja, resnica je kruta. Takšnih avtorjev je vse več in uspešno izrivajo in diskvalificirajo tiste, ki še vedno hodijo skozi življenje z odprtimi očmi in srcem. In čakajo edinstven trenutek, ko se zgodi razsvetljenje, uvid, ljubezen, prevara ali kar koli podobnega, kar odpre tok misli in čustev. Takšnih ustvarjalcev je vse manj. Vse več pa je tistih, ki sedejo za ekran ali mešalno mizo in si ogledujejo in analizirajo že producirane filme ali skladbe, da bi iz vsega, kar je že všečkano in popularno, poustvarili nekaj, kar je še bolj popularno. In njihovo. Čeprav nima z njihovim čustvovanjem in spoznanjem prav nič.

V zadnjem času smo bili poslušalci in gledalci v Sloveniji deležni vsaj dveh fenomenalnih avtorskih kreatur brez duše. Prvo je bilo videti kot premierno predvajanje slovenskega celovečernega filma Polsestra na programu RTV SLO. Tu gre za originalno slovensko formo punk filma, ki se v startu trudi biti všečen, a se, kasneje, zaradi lastne praznine izkaže kot odtujen, nerealen, nezanimiv, nenapet in nepoučen …

Druga norost pa se je zgodila ob izboru slovenske pesmi evrovizijskega tekmovanja glasbene všečnosti. Za vsako ceno.
Oba pristopa sta hlapčevska in skregana z vsakršno umetnostjo. A najprej si oglejmo filmsko norost.

Gre za film brez repa in glave, brez izdelanih likov, brez psihološke tenzije (ali pa je ta napačno postavljena), brez zapleta, brez obrata, brez generalnega obrata ... brez katarze. Zgolj kajenje in preklinjanje dveh nevrotičnih mul, brez vzroka. Film prikazuje norost kot normalnost in ustvarjalci takšnih filmov slej ko prej normalnost, ki obrne pogled stran od njihove vizije sveta in odnosov, označijo kot zaplankanost.



Glasbeni ekvivalent tej praznini pa je letošnji izbor slovenske predstavnice za evrovizijsko tekmovanje. Menda se je na demokratično razpisan izbor primerne melodije in besedila prijavilo skoraj dvesto skladb. Na koncu pa je komisija izbrala Ano Soklič in Amen. Rekel bi, da so vedno profesionalni RTV-jevci s tričlansko komisijo, ki nima nobenega pravega pomena niti funkcije, skoraj gotovo uprizorili fasado demokratičnosti, da so na koncu izbrali tisto, kar je bilo izbrano že vnaprej. Tako bomo poslali v letos virtualni cirkus EU popevkarstva pesem, ki ne pove ničesar o ničemer. Govori o tem, da nimamo lastnega jezika in identitete in da je naš domet zgolj iskanje všečnosti. Adut našega ustvarjanja je informacija, da je pesem sooblikoval neki sodelavec Michaela Jacksona, da jo je »reglal« neki tip, ki to sicer počne z največjimi svetovnimi zvezdami … itd. In Amen.
Večno napačna selekcija in nagrajevanje napačnih vsebin in ljudi na obeh robovih sta nas pripeljala do stanja, ko nimamo več sredine. Postali smo nacija ekstremistov.

Če ima kdo čas prebirati Hegla, Frankla, Freuda, Trstenjaka …, se bo zavedel, da so robovi večno pribežališče hendikepiranih ustvarjalcev, ki imajo v svoji glavi prevelike ideje, a v svojih rokah premajhen realizacijski potencial. Med glavo in rokami pa je srce, ki mora povezati prvo in drugo. Z iskreno željo po lepem, boljšem, uspešnejšem svetu, kjer največ šteje rezultat tihega všečka. Tistega, ki ne potrebuje javne objave in analitične obdelave.

Potruditi se moramo, da postanemo nacija večinske zdrave sredine z občasnimi odkloni v drzno inovativnost in upor. Pa če gre za glasbo, film, literaturo, turizem, gospodarstvo. In še najbolj za politiko.

Do prihodnjič vas najlepše pozdravlja in vam želi vse dobro; vaš Kreativni škrat!