Kolumna Dejana Vodovnika: Za božja ušesa

Naslov tokratne kolumne sem si sposodil iz glasila Cerkveni glasbenik. Izvedel sem, kaj je prav in kaj ne. »Če je Gospodov Duh zares v nas, je dovolj dobro samo tisto, kar nas v svoji vzvišeni popolnosti izrazne izpovednosti povsem osrečuje tako v veselem kot žalostnem značaju skladbe. Najboljše torej! V vsej polnokrvnosti strokovno pravilne interpretacije! In iz vsega srca! Edino resnično prizadevanje za umetniško najboljšo izvedbo, s pravilno-somernim notranje-izraznim zanosom vsake, da, tudi cerkvene ljudske pesmi, je tisto, kar dviga našega duha v Božje višave! In edino taka naravnanost prav slavi Gospoda; ker On je popoln!« je zapisal Pavel Merljak v uvodu v to glasilo, besedilo pa je naslovljeno Kakšna je za Boga primerna izvedba. Takole pač piše. In bržkone bo tako tudi držalo. Kakor koli, tudi Cerkev ima svojo glasbo. Število vernikov (in drugih), ki sodelujejo v različnih cerkvenih zborih, narašča, piše v letnem poročilu Katoliške cerkve za lansko leto. In to je, še piše, pohvalno! Če je pravilno za razumeti, vsi prepevajo tako, kot Bog zapoveduje.

Pred leti so odkrili, da so lokalne skupnosti domorodcev v Boliviji ohranile na tisoče partitur cerkvene glasbe, ki pa so bile v kritičnem stanju. Zdaj so te note restavrirane in spravljene v cerkvenih arhivih.
V teh krajih igranje cerkvene glasbe seveda ni najpomembnejše od vsega. Velika večina ljudi v misijonih, zdaj večinoma mešancev, že od vekomaj živi na robu revščine.

Pred natančno desetletjem je papež Ratzinger, ki je veljal za ljubitelja starih običajev in mu niti navadna, preveč ljudska cerkvena glasba ni bila po volji, ampak si je vseskozi želel vrnitve starega dobrega gregorijanskega speva, spremembe na staro napovedal takoj po prevzemu papeških insignij.

Kakor je bilo takrat slišati med duhovniki v Rimu, se je za stari ritual zavzemalo vse več škofov in duhovnikov, še posebno na ameriški celini. Razlage za to so bile velikokrat tudi teološke, saj je po mnenju mnogih teologov staro maševanje, ko je duhovnik obrnjen h križu na oltarju, ki ga gledajo tudi verniki, ko je duhovnik s hrbtom obrnjen proti njim, neposreden in predan stik z Bogom, novodobno maševanje, pri katerem je duhovnik obrnjen proti vernikom in z njimi ves čas komunicira, pa naj bi bilo v resnici manj predano Bogu in bolj namenjeno poučevanju in vodenju vernikov. Če je še prepeval tako, kot Ratzinger ni maral, pač ni bilo okej.

Tudi cerkvena glasba, kakor je preplavila svet po drugem vatikanskem koncilu in je v marsikaterem okolju prepletena z rockovsko in folklorno, naj bi vernike odvračala od resničnega stika z Bogom, maša pa naj bi dobivala zaradi tega preveč populističen obraz, je bilo slišati.

Kaj hujšega. Iz cerkvenih logov zato že dlje prihajajo glasovi, da tako ne gre več. Omenjeni populizem v cerkveni glasbi naj bi se namreč hudo-močno razpasel. Preveč. Zato bržkone niti najmanj ne čudi, je slišati, da se pojavljajo naslovi, kakršen je zgornji in pričujoči – Kakšna je za božja ušesa primerna izvedba …

Poznam cerkev v Mariboru, ki jo obiskuje veliko mladih. Tudi zaradi tega, ker jim poslovodeči župnik rade volje kaj odigra na kitaro. Mladi pojejo ob spremljavi župnikove kitare in se imajo fajn. No, tudi fušajo in se s tem odmikajo od božje popolnosti.
In če je za mlade vernike vse skupaj popolno, bi moralo biti tudi za tistega tam zgoraj v Božjih višavah. Pa naj si misli svoje, tudi če mladi – z župnikom na čelu – zafušajo. Tako kot kar precej aktualnih zvezdnikov slovenske zabavne scene, ki se imajo za popolne.