Kolumna Dejana Vodovnika: Znana faca in njegova knjiga

Neimenovana slovenska založba je pred kratkim izdala knjigo, kriminalni roman, ki ga je napisal/napisala znan medijski obraz. Gre za obraz, ki sam po sebi generira prodajo v količinah, ki so medijsko manj znanim piscem enostavno nedosegljive. Založbe seveda to dobro vedo, saj dnevno okušajo pasti majhnega slovenskega trga. In vsaka založba, ki se je že kdaj opekla, si seveda krčevito prizadeva za produkcije tekstov, ki vnaprej obetajo boljši produkcijsko prodajni rezultat. Tudi če je vsebina nekoliko slabša.


Ja. Ni dvoma. Naklada je začetek in konec zgodbe o uspehu. Naj je vsebina knjige še tako vrhunska, če se knjiga ne prodaja, je obsojena z oznako zdrsa. Da nam bo jasno. V Sloveniji, ki je dvomilijonski trg, je prodaja knjige v nakladi 1000 kosov že pravi uspeh. Pojdimo se zelo preprosto matematiko. Knjiga, ki jo kupec lahko kupi za dvajset evrov, v blagajno prinese 20.000 evrov. Trgovci pobirajo svoje astronomske odstotke. Založba svoje. Tiskarna izstavi svoj račun. Skoraj praviloma je sistem zastavljen tako, da je obrtniško, založniško in distribucijsko delo na izdelku vedno plačano. Po tej logiki pa ob manjši prodaji kratko potegne avtor, ki je na knjigi največ delal in največ naredil.

Kam nas vodi takšna pot? V precej skrb vzbujajoče vode.
V Sloveniji na plači knjižničarja živi menda skoraj tisoč redno zaposlenih. V isti državi in v istem času, na istem trgu, od avtorskega dela literarnega ustvarjanja ne more preživeti niti deset avtorjev!!! Je to normalno?
Konec takšne politike se realizira v popolni odsotnosti domače ustvarjalnosti, ki pa jo seveda nadomesti tuja ustvarjalnost. Sčasoma vsi ustvarjalci postanejo poustvarjalci. Prevajalci. Bolje, da ne povem, kakšen je povprečen honorar prevajalca za eno srednje zahtevno in srednje debelo knjigo. Za ilustracije itak vedno zmanjka denarja. A naj tokrat povem, za ilustracijo, da je vsaka čistilka v tej državi plačana z mnogokratnikom urne postavke, v primerjavi z avtorjem ali prevajalcem ali ilustratorjem.

»Potem ni čudno, da založba komaj čaka, da se kak znan obraz pojavi na vratih s svojim tekstom. V startu je obet prodaje tako mamljiv, da uredniki, lektorji, oblikovalci niti ne potijo križevega potu oblikovanja in urejanja, ker so vsi očarani z adutom medijske prepoznavnosti avtorja, ki je »celebrity«. Zaradi njega in njegove prepoznavnosti se založba odloči knjigo natisniti v nakladi tri tisoč kosov. Morda celo pet tisoč. V pričakovanju samopromocije in navzkrižne promocije, ki jo znan obraz prinese s seboj, vsebina niti ni več faktor. Založba dolgoročno pričakuje še kako ekranizacijo uspešnice, veliko intervjujev, interesa sponzorjev, velik odkup s strani knjižnic …« doda k razmišljanju moj Kreativni škrat.

Vse našteto se zgodi. A žal, ko bralec prebere s pompom najavljeno uspešnico, ugotovi, da je puhla in prazna. Vsebinsko šibka. Ob njej se bralcu nič ne zgodi. Založba je to gotovo vedela že prej. A računica je bila jasna. In predvidljiva. Zato so pogledali skozi prste in izdali. Ja. Izdali so umetniški zanos in nujen redakcijsko-uredniški napor na poti do perfektnosti.

Bralci preberejo. In ugotovijo, da je to še eno domače nakladanje, ki se ne more primerjati s svetovnimi bestselerji. Domača ustvarjalnost spet dobi slabšalni predznak. Kljub temu da na skritih policah naših knjigarn leže odlična literarna dela, ki pa jih nihče ne oglašuje, nihče ne propagira in nihče ne natisne v več kot tristo izvodih.

Dolgoročna posledica takšne knjižne politike je slaba. Za jezik, kulturo, državo, avtorja in tudi založbo. Slab avtor ob poplavi reklame za svoj podpovprečni izdelek živi obdobje samoprevare lastne pomembnosti in uspešnosti. Prevarani zahtevni bralci postanejo previdni pri dotični založbi. Domače ustvarjanje nadomesti tuje, prevedeno in bolj rentabilno. V naš kulturni kontekst se zajeda tuja kultura. Postajamo provinca, kolonija. Država izgublja identiteto in visoko dodano vrednost. In kot doda moj dobri in vsenavzoči Kreativni škrat: »Pomembno je pač, kdo kaj naklada!«