NA EKS
Kolumna Dejana Vodovnika: Zvezdam odnašajo rit
Nemalokrat se zdi, da so spremljevalni vokalisti vse preveč zapostavljeni, zato bi bilo fer, da bi bili deležni več pohval in kadrov televizijskih kamer.
Odpri galerijo
Tudi John Mayer ne more brez spremljevalnih vokalistk. FOTO: REUTERS
Oglas št. 1:
»Pozdravljeni. Smo mladi band (od 20 do 30 let) iz Maribora in okolice in iščemo kitarista/kitaristko ter vokalistko. Od kitarista/kitaristke se pričakuje, da zraven ritma obvlada tudi solaže ter da je resen in zagnan. ČE ŠE POJEŠ BACK VOKALE, SI PA ZMAGO/. :P Od vokalistke pa se zraven odličnega petja pričakuje tudi dosti energije ter da zraven norenja po odru še znaš tudi besedno folk dvignit na noge =) Špila pa se po porokah, abrahamih ter vseh raznih veselicah, v glavnem čaga na full. V glavnem vsi resni se oglasite tukaj.«
Oglas št. 2:
»Na novo ustanovljen rock band iz Šmarja pri Jelšah išče kitarista, PO MOŽNOSTI BACK VOKALISTA, z izkušnjami za preigravanje starih hrvaških in tujih rock hitov.«
Saj ne vem, ali sta oglaševalca pridobila kakega, ki bi se jima pridružil, upam, da sta, a bolj kot to mi je v oči skočila zahteva, da naj bi bila kandidata tudi – back vokalista oz. spremljevalna vokalista. »Če še poješ back vokale, si pa zmago,« se zapiše enemu.
Kaj oglaševalci pišejo oziroma koga iščejo za svoje skupine, je njihova stvar, a dejstvo ostaja, da se o spremljevalnih vokalistih, vokalistkah kaj malo govori, piše.
Spomnim se, kako se je pred petimi leti, na nastopu Tinkare Kovač na Emi, marsikomu namrščil obraz.
Takrat sta se namreč ob Tinkari pojavili tudi Nika Zorjan in Manca Špik; obe kot spremljevalni vokalistki. Marsikoga je zbodla domnevna preračunljivost: vse za glasove, preveč na prvo žogo. Kovačeva je modro molčala zaradi glasnih ugibanj, Špikova pa je na očitke o tem, da je pogoltnila ponos, stopila stopničko niže in z glavne pevke presedlala na spremljevalno, odgovorila: »Ko me je Raay poklical in predlagal, da zapojem spremljevalni vokal za Tinkaro Kovač, se nisem obotavljala. Nimam težav z egom, saj sem profesionalna pevka, in prav figo mi je mar, ali stojim zadaj, spredaj, levo ali desno.«
Spremljevalni vokalisti so v večini primerov rojeni za – ozadje. In številni s tem nimajo nikakršnih težav. Znanec, ki je dostikrat stal skrit na odru in pomagal zvezdi večera, pravi, da si za glavnega pevca rojen ali pa nisi.
Spomnim se koncerta Joeja Cockerja v Hard rock Hotelu (& Casino) v Las Vegasu, ko so tri spremljevalne vokalistke začele koncert, končale prvi del, začele drugi del, Joe pa se jim je nenehno zahvaljeval. Res so bile odlične. In tega se je glavna, osrednja zvezda tudi zavedala.
Na slovenskih festivalih, tistih, ki jih še imamo, skoraj ni nastopa, v katerem ne bi osrednji pevec nastopal brez pomoči spremljevalnih vokalov. Nič slabega ni v tem. Morda je še najslabše, ker so skriti nekje v ozadju, reflektorji jih ne prepoznajo, kaj šele televizijske kamere.
Ko na slovenske odre pridrvijo različne yugo zvezde in yugo legende, ga skorajda ni, ki bi nastopal/a brez spremljevalnih vokalov. Dveh, treh, štirih. Brez njih bi, milo rečeno, opleli. Spremljevalni vokali namreč največkrat zvezdnikom odnašajo rit v kočljivih trenutkih. In prav zaradi tega tudi so. No, ne le zaradi tega, saj dajejo največkrat polnost in žlahtnost zvezdniku, a vendar rdeča nit ostaja – odnašanje riti številki ena na osrednjem odru. Največkrat se niti ne sekirajo preveč, saj so navsezadnje plačani za svoje delo (kot se pač dogovorijo, ali dogovori obveljajo ali ne, je pa že druga zgodba). No, in večinoma, če že ne vsi, so vrhunski glasbeniki. Nemalokrat celo boljši kot zvezdniki. Kar je res, je res!
Prav zaradi tega se nemalokrat zdi, da so spremljevalni vokalisti vse preveč zapostavljeni. Podcenjeni. In bi nemalokrat bilo zelo fer, da bi bili deležni več omemb in pohval in tudi kadrov televizijskih kamer, ki v prenosih raje ujamejo ime izdelovalca harmonik, bobnov ali podobnega kot pa spremljevalnih vokalistov. Hja, od izdelovalca harmonik pač utegne pasti kak cvenk, od spremljevalnega vokalista pa zgolj kaka na gobec; če se malce resno pošalimo.
»Pozdravljeni. Smo mladi band (od 20 do 30 let) iz Maribora in okolice in iščemo kitarista/kitaristko ter vokalistko. Od kitarista/kitaristke se pričakuje, da zraven ritma obvlada tudi solaže ter da je resen in zagnan. ČE ŠE POJEŠ BACK VOKALE, SI PA ZMAGO/. :P Od vokalistke pa se zraven odličnega petja pričakuje tudi dosti energije ter da zraven norenja po odru še znaš tudi besedno folk dvignit na noge =) Špila pa se po porokah, abrahamih ter vseh raznih veselicah, v glavnem čaga na full. V glavnem vsi resni se oglasite tukaj.«
Oglas št. 2:
»Na novo ustanovljen rock band iz Šmarja pri Jelšah išče kitarista, PO MOŽNOSTI BACK VOKALISTA, z izkušnjami za preigravanje starih hrvaških in tujih rock hitov.«
Saj ne vem, ali sta oglaševalca pridobila kakega, ki bi se jima pridružil, upam, da sta, a bolj kot to mi je v oči skočila zahteva, da naj bi bila kandidata tudi – back vokalista oz. spremljevalna vokalista. »Če še poješ back vokale, si pa zmago,« se zapiše enemu.
Kaj oglaševalci pišejo oziroma koga iščejo za svoje skupine, je njihova stvar, a dejstvo ostaja, da se o spremljevalnih vokalistih, vokalistkah kaj malo govori, piše.
Spomnim se, kako se je pred petimi leti, na nastopu Tinkare Kovač na Emi, marsikomu namrščil obraz.
Tinkara Kovač FOTO: K. E.
Takrat sta se namreč ob Tinkari pojavili tudi Nika Zorjan in Manca Špik; obe kot spremljevalni vokalistki. Marsikoga je zbodla domnevna preračunljivost: vse za glasove, preveč na prvo žogo. Kovačeva je modro molčala zaradi glasnih ugibanj, Špikova pa je na očitke o tem, da je pogoltnila ponos, stopila stopničko niže in z glavne pevke presedlala na spremljevalno, odgovorila: »Ko me je Raay poklical in predlagal, da zapojem spremljevalni vokal za Tinkaro Kovač, se nisem obotavljala. Nimam težav z egom, saj sem profesionalna pevka, in prav figo mi je mar, ali stojim zadaj, spredaj, levo ali desno.«
Spremljevalni vokalisti so v večini primerov rojeni za – ozadje. In številni s tem nimajo nikakršnih težav. Znanec, ki je dostikrat stal skrit na odru in pomagal zvezdi večera, pravi, da si za glavnega pevca rojen ali pa nisi.
Spomnim se koncerta Joeja Cockerja v Hard rock Hotelu (& Casino) v Las Vegasu, ko so tri spremljevalne vokalistke začele koncert, končale prvi del, začele drugi del, Joe pa se jim je nenehno zahvaljeval. Res so bile odlične. In tega se je glavna, osrednja zvezda tudi zavedala.
Na slovenskih festivalih, tistih, ki jih še imamo, skoraj ni nastopa, v katerem ne bi osrednji pevec nastopal brez pomoči spremljevalnih vokalov. Nič slabega ni v tem. Morda je še najslabše, ker so skriti nekje v ozadju, reflektorji jih ne prepoznajo, kaj šele televizijske kamere.
Nemalokrat se zdi, da so spremljevalni vokalisti vse preveč zapostavljeni, zato bi bilo fer, da bi bili deležni več pohval in kadrov televizijskih kamer.
Ko na slovenske odre pridrvijo različne yugo zvezde in yugo legende, ga skorajda ni, ki bi nastopal/a brez spremljevalnih vokalov. Dveh, treh, štirih. Brez njih bi, milo rečeno, opleli. Spremljevalni vokali namreč največkrat zvezdnikom odnašajo rit v kočljivih trenutkih. In prav zaradi tega tudi so. No, ne le zaradi tega, saj dajejo največkrat polnost in žlahtnost zvezdniku, a vendar rdeča nit ostaja – odnašanje riti številki ena na osrednjem odru. Največkrat se niti ne sekirajo preveč, saj so navsezadnje plačani za svoje delo (kot se pač dogovorijo, ali dogovori obveljajo ali ne, je pa že druga zgodba). No, in večinoma, če že ne vsi, so vrhunski glasbeniki. Nemalokrat celo boljši kot zvezdniki. Kar je res, je res!
Prav zaradi tega se nemalokrat zdi, da so spremljevalni vokalisti vse preveč zapostavljeni. Podcenjeni. In bi nemalokrat bilo zelo fer, da bi bili deležni več omemb in pohval in tudi kadrov televizijskih kamer, ki v prenosih raje ujamejo ime izdelovalca harmonik, bobnov ali podobnega kot pa spremljevalnih vokalistov. Hja, od izdelovalca harmonik pač utegne pasti kak cvenk, od spremljevalnega vokalista pa zgolj kaka na gobec; če se malce resno pošalimo.
