Kolumna Domna Mala: Jurčki

Letos nas je narava, koder ni opletala s točo, bogato obdarila, tudi na naših gredah so paradajz, bučke, paprike rasli kot za stavo, obema jablanama pa se od teže plodov veje ne le povešajo, ampak celo lomijo. In podobno je z gozdnim bogastvom, se je nekaj sovaščanov pohvalilo, da jurčkov polne košare tovorijo iz hoste.

Ker gobe preprosto obožujem, naj bodo marele, sirovke, golobice, mavrahi, lisičke ali seveda jurčki, sem se še sam gozdarsko ogvantal, pobral košarico in nožič pa hajd med drevje, na poseke, pod bukve in smreke. Na prvem sprehodu sem našel eno staro dežnikarico, od vlage težek klobuk je grozil, da ji bo zlomil steblo. In to je bilo vse. Jurčki? Nobenega, niente, keine. Pred sosedom sem se, da se ne osmešim, delal neumnega, da še nisem šel po gobe, in ga takole, okoli riti v žep pobaral, kje si on polni cekarje. Nekam nedoločno je zamahnil tja proti enemu kozolcu in gozdu za njim, saj sem razumel, pravega gobarja lahko skalpiraš, pa ne bo izdal svojega lovišča. Naslednje popoldne sem se pa zapodil proti onemu kozolcu, v košarico sem vrgel še dodatno vrečko, prepričan, da se bom domov vrnil ponosno ukajoč kot naši predniki, ko so uplenili mamuta.

Nisem uplenil mamuta, kvečjemu gozdno miško. Namreč tri jurčke in še nekaj manj vrednih gobančkov, vse skupaj niti ni prekrilo dna košare. Sokrajana sem tokrat srečal na cesti, ob mojem argumentiranju, da se kot zaveden državljan držim zakona, po katerem lahko v enem dnevu nabereš samo dve kili gob, pa na koncu noben ni mogel ostati resen.

Dan se je že prevešal v večer, ko se je čez vrtno ograjo stegnila roka s košaro, polno mladih, čvrstih jurčkov. Ata pošilja, je rekel sosedov sin. Bohlonej. In se je čez dva dni zgodba ponovila. Jedli smo jurčke z jajci, jaz sem iz njih pripravil še karpačo, posušili smo jih in nekaj zamrznili.

Mogoče nimam gobarske sreče. Imam pa prijatelje. Kar še več šteje.