Kolumna Domna Mala: Kidanje

Mucica, pridi pogledat to idilo, me je v ponedeljek zjutraj poklicala žena. Skobacal sem se iz postelje in sva skupaj zrla skozi okno. Ona je videla v bel plašč odeti jablani, iskrili sta se v zgodnji svetlobi kot sladkorna pena, ki ji jo je oče kupoval v otroštvu, kadar je Ljubljano obiskal cirkus, videla je zelene in rjasto rdeče liste lovorikovca, ki so se hoteli otresti snega, a je bil vetrc malce prešibek, pa brezkončen travnik pod odejo, na katero ne psa ne redki prezebajoči ptiči še niso narisali vzorca. Jaz sem videl zameteno parkirišče in smetnjake, ki jih bo treba prestaviti ob cesto, če hočem, da jih komunalci izpraznijo, ker ne morem pričakovati, da bodo gazili po pol metra snega, videl sem debele ledene bloke, ponoči jih je pred nadstrešek za avtomobila narinil plug, pa drvarnico, do katere si moram utreti pot, če hočem zakuriti v kmečki peči. A ni romantično, je dahnila. Jebemti sneg, sem rekel.

Poleg tega me je v petek zvil hud prehlad, dežurstvo sem končal ob neprestanem kihanju in kašljanju, oči pa so se mi tako solzile, kot se mi samo ob gledanju najljubših, res romantičnih filmov, Umri pokončno in Umazanega Harryja. Soboto in nedeljo sem preležal in nameraval pod kovtrom preždeti tudi prvi delovni dan. Namesto tega sem si navlekel trenirko in debele nogavice, draga, a kaj veš, kje so moji podloženi škornji?

Nisem jih videla že nekaj časa. Poglej v shrambo.

Ni jih bilo in v kleti tudi ne. Minule tople zime so jih poslale v pozabo.

Kam je šla pa moja puhovka, me je zanimalo.

Suši se. Drugič si kupi tako s temno podlogo, na svetli se vse pozna.

Navlekel sem si še druge nogavice in gumijaste škornje ter oblekel jakno, za katero sem upal, da me v njej ne bo prezeblo. In me ni, pravzaprav sem dvakrat zavihtel lopato in že švical kot konj, prehlad mi je vzel vso energijo. Poleg tega se je sneg lepil na kovinsko lopato, da sem moral z njo butati ob ograjo, če sem ga hotel spraviti dol. Drugič jo namaži s špehom, so me kasneje poučili sovaščani.

Sosed, na bolniški zaradi otroka, me je nekaj časa gledal, potem pa prihitel na pomoč. Kidal je z iskrenim navdušenjem, a ni fajn, ker je toliko zapadlo?! Jasno, iz Španije se je v Slovenijo priselil že pred leti, ampak take pošiljke z neba še ni videl. Končala – no ja, bolj on – sva v slabi uri, jaz bi sopihal tri.

Če mene kdo vpraša, naj bodo zime mrzle, ker je to dobro za zemljo, in tudi bele, da pridejo smučarji in otroci na svoj račun, a nad 500 metri.