Kolumna Domna Mala: Ne, nisem očim!

Slovenščina je lep jezik, ne samo zaradi bogatega izrazoslovja, meni je še posebno všeč zaradi dvojine, ki pa jo Slovenci, sploh mladi, omejeni na banaliziranje materinščine po družabnih omrežjih, vse bolj ignorirajo. Zaradi tega dobivam pike, kar dobro vedo moji najbližji – ki so sicer visoko nad jezikovnim povprečjem –, saj jih redno popravljam. Še več pik pa dobim pri napačnem vikanju, to je zaradi uradnega nagovarjanja strank najočitnejše v javnih ustanovah. A boste podpisal še tale obrazec, recimo slišim skozi okence na občinski upravi. Kaj je zdaj to, vikanje ali tikanje?!

Me pa pri tem našem jeziku tudi kaj moti. Predvsem poimenovanje družinskih članov, s katerimi nisem v krvnem sorodstvu. Imam namreč tri otroke, od katerih dva nista moja hčera in sin. Torej sta pastorka in pastorek, jaz pa njun očim. Ob teh nazivih dobivam, no ja, pike. Po Slovarju slovenskega knjižnega jezika je pastorek, -rka »sin iz prejšnjega zakona v odnosu do materinega drugega moža ali očetove druge žene«, zraven je naveden še primer: »Mačeha je sovražila svojega pastorka.« Tudi to je sprevrženo, zakaj pa bi moral biti vsak vnovičen zakon Pepelkina zgodba? Ali kot tisti vic: »Kako se kaj razumeš z novim očimom?« vpraša Matej Cirila. »Lepo!« odvrne Ciril. »Vsak dan se sprehajava ob jezeru. Ne ovinku me on vedno vrže v vodo, jaz pa potem splavam na breg.« »In kako se rešiš?« »Težko, saj se moram najprej rešiti iz vreče,« odvrne Ciril.

Jaz se s svojima pastorko in pastorkom krasno razumem. In v vseh teh letih mi enkrat nista rekla očim, ne zato, ker dobro vesta, da bi me dvignilo pod strop, ampak ker se tudi njima ta izraz gnusi. Kličeta me pač po imenu. Seveda pa nastanejo situacije, ko je treba družinske vezi natančneje pojasniti, na primer na roditeljskih sestankih, kamor sem včasih, zdaj sta že oba polnoletna, tudi zašel, če ni mogla žena. Ne, nisem njun oče, sem pa poročen z njuno mamo, sem se v takih primerih ognil osovraženemu očimu. Včasih pa naših osebnih razmerij niti ne pojasnjujem. V trgovini tako naša najmlajša pomerja cunjice in se ne more odločiti med modro in sivo jopico. Bo pa oči obe kupil, se pokroviteljsko vmeša prodajalka. In ji ne oporeka nobeden od naju, kaj jo pa konec koncev briga. Mi smo družina, in to brez očima in pastorkov. In bomo to tudi ostali.