NA KOŽO
Kolumna Domna Mala: Pravljice v državnem zboru
Pripovedovanje otrokom pomaga pri osvajanju jezika, jim lajša njegovo uporabo in jih uči zbranega poslušanja.
Odpri galerijo
Risanka Sneguljčica. FOTO: Press Release
Risanka, cik-cak – saj se spomnite legendarnih televizijskih zajčkov Mikija Mustra – pa spat, je vsak večer rekla mama. V postelji sem lahko poslušal še pravljico, včasih jo je prebrala ona, drugič sem si jo predvajal na svojem gramofončku, tovrstnih plošč na 45 obratov sem imel cel kup, ali prižgal radio, Lahko noč, otroci je na sporedu še danes, že skoraj 60 let.
Tradicijo branja pravljic sem nadaljeval tudi pri svojem sinu, toda z v tistih letih naglim množenjem TV-programov dobil hudo, kot se je kmalu izkazalo, nepremagljivo konkurenco. Mojca Pokrajculja ter Janko in Metka proti Cartoon Networku nista imela šans, ena od posledic pa je, da moj zdaj 21-letnik tekoče govori angleško, žal pa je toliko revnejši njegov besedni zaklad materinščine.
Takrat nisem slutil, kakšno postransko škodo bo s sabo prinesla bohotna televizijska izbira, in, roko na srce, veliko lažje je mulca nagonit na kavč in mu v roke potisnit daljinca kot pa mu brati knjigo ali, jojmene, celo iz glave pripovedovati zgodbo. In ko se mladež navleče teveja, poti nazaj seveda ni več.
Mogoče tudi zaradi tega in ker pripovedovanje otrokom pomaga pri osvajanju jezika, jim lajša njegovo uporabo in jih uči zbranega poslušanja – kar se kasneje pozna tudi pri šolskih ocenah –, od leta 2004 na današnji 19. marec obeležujemo svetovni dan pripovedništva.
Pobudo zanj so dali Skandinavci, po podatkih iz leta 2019 denimo na Norveškem v kar skoraj 80 odstotkih družin redno berejo in pripovedujejo svojim otrokom. V Sloveniji je ta odstotek katastrofalno nizek, nekaj pod 30. Te težke čase, ko nas je epidemija koronavirusa za dolgo zaprla med štiri stene, bi lahko izkoristili tudi za širjenje kulture pripovedovanja. Najbrž jih nismo, in najspretnejši pripovedovalci pravljic bodo še naprej poslanci v državnem zboru. Samo njihove na žalost nimajo srečnega konca v stilu In vsi so srečno živeli do konca svojih dni.
Tradicijo branja pravljic sem nadaljeval tudi pri svojem sinu, toda z v tistih letih naglim množenjem TV-programov dobil hudo, kot se je kmalu izkazalo, nepremagljivo konkurenco. Mojca Pokrajculja ter Janko in Metka proti Cartoon Networku nista imela šans, ena od posledic pa je, da moj zdaj 21-letnik tekoče govori angleško, žal pa je toliko revnejši njegov besedni zaklad materinščine.
Takrat nisem slutil, kakšno postransko škodo bo s sabo prinesla bohotna televizijska izbira, in, roko na srce, veliko lažje je mulca nagonit na kavč in mu v roke potisnit daljinca kot pa mu brati knjigo ali, jojmene, celo iz glave pripovedovati zgodbo. In ko se mladež navleče teveja, poti nazaj seveda ni več.
Mogoče tudi zaradi tega in ker pripovedovanje otrokom pomaga pri osvajanju jezika, jim lajša njegovo uporabo in jih uči zbranega poslušanja – kar se kasneje pozna tudi pri šolskih ocenah –, od leta 2004 na današnji 19. marec obeležujemo svetovni dan pripovedništva.
Pobudo zanj so dali Skandinavci, po podatkih iz leta 2019 denimo na Norveškem v kar skoraj 80 odstotkih družin redno berejo in pripovedujejo svojim otrokom. V Sloveniji je ta odstotek katastrofalno nizek, nekaj pod 30. Te težke čase, ko nas je epidemija koronavirusa za dolgo zaprla med štiri stene, bi lahko izkoristili tudi za širjenje kulture pripovedovanja. Najbrž jih nismo, in najspretnejši pripovedovalci pravljic bodo še naprej poslanci v državnem zboru. Samo njihove na žalost nimajo srečnega konca v stilu In vsi so srečno živeli do konca svojih dni.
