Kolumna Domna Mala: Vsi v žlahti, vsi pivski bratci
Predstavljajte si še nesmisel, da se v enem avtu do oštarije pripeljejo štirje prijatelji, tam morajo sedeti pa na distanci.
Odpri galerijo
Ta teden so vrata odprli tudi muzeji in knjižnice, ampak pravi stampedo je bil pa na frizerske salone in gostinske terase. In novih frizur si ni zaželel le lepši spol, ko sem se v ponedeljek ustavil pri ženini familiji, se je tast ponosno smejal, a vidiš, sem že pošišan! Razložil je, da je sin takoj zjutraj telefoniral frizerju, in bo, ker je stalna stranka, na vrsti že v petek, torej danes, on pa da je kar odkorakal tja in pribil, da najbrž čakajo njega. Seveda so ga vzeli, le kdo bo zavrnil uglajenega gospoda v častitljivih letih?!
Sam ne zahajam k frizerju zadnjih trideset let, vse od služenja domovini, ko mi je titovka radikalno zredčila prej bujne kodre – ker so vlekli na rdeče, za njimi niti nisem žaloval, in od takrat njihove ostanke odstranjujem z žiletko. Tudi soproga se je med epidemijo navadila sama barvati, še konice si je sama postrigla. Tako sva sproščene varnostne ukrepe proslavila – na terasi vaškega bifeja.
V Ljubljani sem opazil kar nekaj zaprtih lokalov, po oceni obrtno-podjetniške zbornice je takih celo polovica. Njihovi lastniki oziroma najemniki so namreč ugotovili, da nekaterih zdravstvenih ukrepov ne bodo mogli izvajati tako, da ne bi bili v prekršku. Kako naj denimo zagotovijo, da za isto mizo sedijo člani istega gospodinjstva? Od njih menda ne morejo zahtevati osebnih izkaznic. Ob tem pa morajo ostali gostje sedeti meter in pol narazen, kar pomeni, da jih na manjših terasah lahko v najboljšem primeru postrežejo deset, petnajst hkrati. To zagotovo ni dovolj za plači dveh kelnaric, kaj šele kritje ostalih stroškov.
Predstavljajte si še nesmisel, da se v enem avtu do oštarije pripeljejo štirje prijatelji, tam morajo sedeti pa na distanci. Podoben nonsens so prevozi na delo: podjetja ne morejo organizirati delavskih avtobusov, ker v enem lahko sedi samo devet potnikov, zato se morajo ti pripeljati v lastni režiji. In če se jih recimo v en avto nagnete pet, je po vladnih uzancah vse v najlepšem redu …
Naša domača birtija je bila v ponedeljek seveda oblegana. Z ženo sva po regelcih lahko sedela skupaj, a sta hitro prisedla še dva znanca in so po štirje ždeli tudi za drugimi mizami. Ste mar v žlahti, jih je malo za hec, malo za res – saj nikdar ne veš, kdaj se mimo pripelje kak inšpektor – spraševala natakarica. I, kako da ne, so se muzali, v tej dolini smo vsi vsaj malo v sorodstvu. Če pa že ne, smo vsi bratje. Pivski bratci, ha, ha.
Sam ne zahajam k frizerju zadnjih trideset let, vse od služenja domovini, ko mi je titovka radikalno zredčila prej bujne kodre – ker so vlekli na rdeče, za njimi niti nisem žaloval, in od takrat njihove ostanke odstranjujem z žiletko. Tudi soproga se je med epidemijo navadila sama barvati, še konice si je sama postrigla. Tako sva sproščene varnostne ukrepe proslavila – na terasi vaškega bifeja.
V Ljubljani sem opazil kar nekaj zaprtih lokalov, po oceni obrtno-podjetniške zbornice je takih celo polovica. Njihovi lastniki oziroma najemniki so namreč ugotovili, da nekaterih zdravstvenih ukrepov ne bodo mogli izvajati tako, da ne bi bili v prekršku. Kako naj denimo zagotovijo, da za isto mizo sedijo člani istega gospodinjstva? Od njih menda ne morejo zahtevati osebnih izkaznic. Ob tem pa morajo ostali gostje sedeti meter in pol narazen, kar pomeni, da jih na manjših terasah lahko v najboljšem primeru postrežejo deset, petnajst hkrati. To zagotovo ni dovolj za plači dveh kelnaric, kaj šele kritje ostalih stroškov.
Predstavljajte si še nesmisel, da se v enem avtu do oštarije pripeljejo štirje prijatelji, tam morajo sedeti pa na distanci. Podoben nonsens so prevozi na delo: podjetja ne morejo organizirati delavskih avtobusov, ker v enem lahko sedi samo devet potnikov, zato se morajo ti pripeljati v lastni režiji. In če se jih recimo v en avto nagnete pet, je po vladnih uzancah vse v najlepšem redu …
Naša domača birtija je bila v ponedeljek seveda oblegana. Z ženo sva po regelcih lahko sedela skupaj, a sta hitro prisedla še dva znanca in so po štirje ždeli tudi za drugimi mizami. Ste mar v žlahti, jih je malo za hec, malo za res – saj nikdar ne veš, kdaj se mimo pripelje kak inšpektor – spraševala natakarica. I, kako da ne, so se muzali, v tej dolini smo vsi vsaj malo v sorodstvu. Če pa že ne, smo vsi bratje. Pivski bratci, ha, ha.
