Kolumna Domna Mala: Za slovensko meso
Čez razno madžarsko in avstrijsko kvazimesovje smo naredili križ in našli rešitev.
Odpri galerijo
Rad imam meso, delim ga na svinjino in govedino. Pogojno toleriram še ptiče, se pravi piščance, sploh ocvrte. Toda te tri vrste človeku neobhodno potrebnih beljakovin – da nismo omnivori, torej vsejedci, me ne bo prepričal noben vegetnik (sem štejem vegetarijance, vegane, presnojedce) – morajo biti kakovostne, kar enačim z njihovim domačim, slovenskim poreklom.
Na deželi imamo utečen sistem: s kmetije mi javijo, da so klali pujsa, bikca, mlado kravo, z ženo sestaviva naročilo in v hladilnici me čaka polna kašeta. Gospodinja z druge domačije pa pred klanjem celo pride na vrata s seznamom mesa po kategorijah, saj veste, rebra, vrat, pleče, krača, kamor samo še pripišemo količino. In čez dva dni, hop, po zabojček.
Ampak domačo živino vsaj na naših dolenjskih koncih krmijo po starem, da se počasi debeli, ptiče, recimo, koljejo samo spomladi in jeseni, prašičev in goveda pa ne velikokrat pogosteje, in se rado zgodi, da v zamrzovalni skrinji zazeva praznina. V takšnih situacijah sem na začetku sklical krizni koronaštab, kaj zdaj? In smo šli h kateremu od velikih trgovcev, saj ne rečem, zrezki in celo svinjska ribica so bili, sploh v akciji, celo kakšen evro cenejši kot pri kmetu – toda v ponvi so spustili toliko vode, da jo je bilo treba odlivati, o okusu pa sploh ne bi izgubljal besed. Ker ga ni bilo. Čez razno madžarsko in avstrijsko kvazimesovje smo naredili križ in našli rešitev. Kmetijska zadruga. Ta še vedno odkupuje slovensko meso in je dobro in ni drago.
Prav zato me iskreno žalosti, kar lahko preberete v članku tri strani naprej: slovenskim bikom je med epidemijo odkupna cena padla za petino, zrelih za zakol pa klavnice niti nočejo. Razlog: mesnopredelovalna industrija izpada porabe mesa v gostilnah, menzah in predvsem javnih ustanovah z vrtci in šolami na čelu ni pravočasno prenesla v trgovine. Vsaj nekateri živinorejci bi ga potemtakem prodali tudi ceneje, saj so v to prisiljeni, če se nočejo izgubljati v še globljih rdečih številkah, vendar ne, na prodajnih policah ga očitno ne bomo videli! Ob tem se spomnim nedavnega koronapoziva ministrstva za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano: »Čim bolj neovirana lokalna kmetijska pridelava in reja, predelava primarnih kmetijskih proizvodov in nepretrgane verige oskrbe državljanov z lokalno hrano so po mnenju ministrstva ključni dejavniki, da ohranimo sedanjo raven samopreskrbe s primarnimi kmetijskimi proizvodi, ki je temelj letošnje in prihodnje prehranske varnosti naše države.« Očitno leva roka spet ne ve, kaj dela desna. Predvsem pa ne ve glava.
Na deželi imamo utečen sistem: s kmetije mi javijo, da so klali pujsa, bikca, mlado kravo, z ženo sestaviva naročilo in v hladilnici me čaka polna kašeta. Gospodinja z druge domačije pa pred klanjem celo pride na vrata s seznamom mesa po kategorijah, saj veste, rebra, vrat, pleče, krača, kamor samo še pripišemo količino. In čez dva dni, hop, po zabojček.
Ampak domačo živino vsaj na naših dolenjskih koncih krmijo po starem, da se počasi debeli, ptiče, recimo, koljejo samo spomladi in jeseni, prašičev in goveda pa ne velikokrat pogosteje, in se rado zgodi, da v zamrzovalni skrinji zazeva praznina. V takšnih situacijah sem na začetku sklical krizni koronaštab, kaj zdaj? In smo šli h kateremu od velikih trgovcev, saj ne rečem, zrezki in celo svinjska ribica so bili, sploh v akciji, celo kakšen evro cenejši kot pri kmetu – toda v ponvi so spustili toliko vode, da jo je bilo treba odlivati, o okusu pa sploh ne bi izgubljal besed. Ker ga ni bilo. Čez razno madžarsko in avstrijsko kvazimesovje smo naredili križ in našli rešitev. Kmetijska zadruga. Ta še vedno odkupuje slovensko meso in je dobro in ni drago.
Prav zato me iskreno žalosti, kar lahko preberete v članku tri strani naprej: slovenskim bikom je med epidemijo odkupna cena padla za petino, zrelih za zakol pa klavnice niti nočejo. Razlog: mesnopredelovalna industrija izpada porabe mesa v gostilnah, menzah in predvsem javnih ustanovah z vrtci in šolami na čelu ni pravočasno prenesla v trgovine. Vsaj nekateri živinorejci bi ga potemtakem prodali tudi ceneje, saj so v to prisiljeni, če se nočejo izgubljati v še globljih rdečih številkah, vendar ne, na prodajnih policah ga očitno ne bomo videli! Ob tem se spomnim nedavnega koronapoziva ministrstva za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano: »Čim bolj neovirana lokalna kmetijska pridelava in reja, predelava primarnih kmetijskih proizvodov in nepretrgane verige oskrbe državljanov z lokalno hrano so po mnenju ministrstva ključni dejavniki, da ohranimo sedanjo raven samopreskrbe s primarnimi kmetijskimi proizvodi, ki je temelj letošnje in prihodnje prehranske varnosti naše države.« Očitno leva roka spet ne ve, kaj dela desna. Predvsem pa ne ve glava.
