Kolumna Domna Mala: Življenje ni sladko

K zdravnici sem šel zaradi razmeroma nedolžne zadeve, ampak mi je potem, ko je na kartoteki ošinila letnico mojega rojstva, odredila temeljite laboratorijske preiskave: »Petdesetim se bližate in že nekaj časa niste bili pregledani.«

S svojimi leti se nikakor obremenjujem, zdi se mi le, da so napočila nekam hitro, sploh pa sem, kot narekuje priljubljeno reklo, star toliko, kot se počutim. Ene slabih štirideset.

In sem bil potem teh štirideset star še dober teden, vse dokler ni zazvonil telefon. Dohtarca je naštevanje dobrih rezultatov končala zelo hitro, za raportiranje slabih pa globoko zajela sapo. Zdaj me čakajo dodatni in poglobljeni pregledi, tudi za sladkor, ki da je povišan.

Strica Googla sem nemudoma izprašal o diabetesu. In se zgrozil. Seznam prepovedanih živil je dolg, omenjam le tista, brez katerih moje življenje izgubi velik del svojega smisla: klobase, salame, (mastnejša) svinjina in govedina, slanina, svinjska mast, pašteta, pomfri, pašte, čips, kisla smetana, majoneza, omake, prelivi, pecivo, džemi, sladoledi. Nato sem odprl stran z dietnim jedilnikom. Tako naj bi po novem zajtrkoval, recimo, hrenovko, polnozrnato štručko, gorčico in rumeno kolerabico, kosil čisto kostno juho, puranjo pečenko, neolupljen krompir in rdečo peso v solati, večerjal pa ovsene kosmiče z manj mastnim navadnim jogurtom in jabolko. Ljubi bog, s čim sem se ti zameril?! Oves je vendar za konje, ptiči niso meso, rdečo peso sem jedel samo kot otrok in izključno zato, ker sem se potem rdeče polulal, kar mi je bila jako dobra fora, edini človek, ki ga poznam, da obožuje rumeno kolerabico, pa je moj oče. Ki, roko na srce, res nima sladkorne.

Od vseh informacij dotolčen sem se sesedel na kavč – dokler ga še lahko peglam, ker menda se bo treba tudi več gibati – in med gledanjem filma grizljal kruh, na debelo obložen s prekajeno zaseko in na tenko narezanim česnom. Počutil sem se, kot da jih imam šestdeset.