NA KOŽO
Kolumna Dušana Malovrha: Ali je pilot v letalu?
Bedni prigrizek potnik že preživi. Kaj pa skurjene pilote, ki morajo delati do skrajnosti?
Odpri galerijo
Nisem kak globetrotter, svetovni popotnik, in kar se prevoznih sredstev tiče, sem bolj trotl in ziher – raje vidim, če me vozijo drugi. Izpit za avto sem naredil z eno nogo že v Kristusovih letih, pa še to zaradi stave in ne potrebe po kavici v Piranu. Izpita za avion nimam in tudi zračni krst sem doživel precej pozno. Kot večina Slovenk in Slovencev me je visoko nad oblake prvič popeljal tedaj še naš in edini letalski prevoznik Adria Airways. Bilo je tik pred nizkocenovno dobo, ki se je z deregulacijo evropskega aviobiznisa začela leta 1997.
Kar nekaj poletov se je nabralo, pa niti ene slabe izkušnje. Adrijini piloti so potnikom vlivali zaupanje, četudi se je kakšen kapitan pisal precej zlovešče, Slodeja se spomnim, na primer. Stevke so bile luštne, med turbulencami so spretno lovile ravnotežje med sedeži, prijazno ogovarjale potnike in pridno točile viskije. Med mojim zadnjim poletom v London so mi za zajtrk še prinesle umešana jajčka. Le to sem zameril Adrii, da v vseh letih mojih poletov na njihovih letalih nisem dočakal – Slovenskih novic. Osebje je potnikom ob vstopu na krov s prijaznim nasmehom razdelilo večino slovenskih dnevnih časopisov, a daleč najbolj prodajanega in branega ni bilo med čtivom. Te negativne selekcije nikoli nisem razumel. Ampak če odmislim turbulence in manjkajoče Novice, najpomembnejše je seveda bilo, da sem skupaj z drugimi potniki lahko vedno zaploskal, ker so me Adrijini airbusi in dashi pravočasno in varno dostavili nazaj na trdna tla.
Kar težko je verjeti, kako se je v komaj treh letih tujega lastništva – in to nemškega – Adria tako sfižila, da je strmoglavila med deset najslabših letalskih prevoznikov na svetu. Letala zamujajo kot po tekočem traku, polete odpovedujejo in jih preusmerjajo, ne da bi o tem obvestili potnike ... Nato pa jim ponudijo tolažilne nagrade v obliki postanih sendvičev z lističem ovenele solate na rezini kruha, da bi lahko skoznjo gledal.
Bedni prigrizek potnik že preživi. Kaj pa pilote, ki jočejo premieru Šarcu, da morajo delati do skrajnosti, in so zato čisto skurjeni?
Kar nekaj poletov se je nabralo, pa niti ene slabe izkušnje. Adrijini piloti so potnikom vlivali zaupanje, četudi se je kakšen kapitan pisal precej zlovešče, Slodeja se spomnim, na primer. Stevke so bile luštne, med turbulencami so spretno lovile ravnotežje med sedeži, prijazno ogovarjale potnike in pridno točile viskije. Med mojim zadnjim poletom v London so mi za zajtrk še prinesle umešana jajčka. Le to sem zameril Adrii, da v vseh letih mojih poletov na njihovih letalih nisem dočakal – Slovenskih novic. Osebje je potnikom ob vstopu na krov s prijaznim nasmehom razdelilo večino slovenskih dnevnih časopisov, a daleč najbolj prodajanega in branega ni bilo med čtivom. Te negativne selekcije nikoli nisem razumel. Ampak če odmislim turbulence in manjkajoče Novice, najpomembnejše je seveda bilo, da sem skupaj z drugimi potniki lahko vedno zaploskal, ker so me Adrijini airbusi in dashi pravočasno in varno dostavili nazaj na trdna tla.
Kar težko je verjeti, kako se je v komaj treh letih tujega lastništva – in to nemškega – Adria tako sfižila, da je strmoglavila med deset najslabših letalskih prevoznikov na svetu. Letala zamujajo kot po tekočem traku, polete odpovedujejo in jih preusmerjajo, ne da bi o tem obvestili potnike ... Nato pa jim ponudijo tolažilne nagrade v obliki postanih sendvičev z lističem ovenele solate na rezini kruha, da bi lahko skoznjo gledal.
Bedni prigrizek potnik že preživi. Kaj pa pilote, ki jočejo premieru Šarcu, da morajo delati do skrajnosti, in so zato čisto skurjeni?
